V-nebo-vzetje gospodične M. je ponovno
razsvetlilo perečo tematiko s katero mislim, da se več ukvarja moja okolica kot
jaz sama. In to je, zakaj sem jaz še vedno sama. Tu so kosti in zdaj jih
glodajte. Vse po vrsti,kot so hiše v Trsti žre in grize dejstvo, ne daj jim mira
in ne da jim spati,pa kaj je z njo narobe, da še vedno luta po svetu samska. Le
kako si drzne tamala smrklja pri teh letih jadrati skozi življenje brez
spremljevalca,partnerja, zaveznika. Drzne si, o ja, pa še kako si drzne in
dovoli. Ker si lahko in ker tako hoče. Tako se je odločila in ne bo odstopala
od te svoje zaprisege.In ne ni to stvar čakanja na ubogega reveža na belem
konju, ki bo prišel mimo in me čudežno odrešil vseh muk in tegob, ki se
nabirajo v moji podzavesti - teh se bom odrešila sama. In niti ni stvar
previsokih kriterijev in izbirčnosti,ker sem po naravi zelo skromno bitje in
sem zadovoljena že z izvrstnim kosilom,iskrenim nasmehom in kakšno fino muziko
v ozadju. Vsekakor ni stvar denarja,ker za tistih par čeveljcev,oblekic ali
knjig že sama spraskam iz svojih prihrankov.Seks, no ja, kočljiva alineja, ki
pa je ne nazadnje še vedno rešljiva z motom »Vivre la liberte de masturbe« in
paše, o ja, pa še kako paše. Pa potem so še postavke, a ti se kdaj ne zalušta
kakšna globoka debata, fajn pogovor, stisk rok, rama za odrešujoč jok, topel,
varen objem za tolažbo. Ja se mi, vedno in povsod, pa vendar še nikoli za to
nisem potrebovala pisati prošnje, ker sem imela to v svojem krogu ljudi vedno
na razpolago in za to se počutim bogata, polna obilja in razkošja. Ker imam
pravzaprav vse, kar se od življenja lahko dobi. In to vse ni skoncentrirano na
eno in edino osebo, temveč na mojo razširjeno družino, na tiste duše, ki vedno
potrkajo in podregnejo v pravem trenutku na pravo mesto. In to je več kot
dovolj in več kot sem si lahko zaželela. Ker ja, na svoj nekomformističen,
nepretenciozen, »vedno izstopajoč iz okvirjev« način se počutim sprejeta. V
vseh svojih odtenkih se počutim ljubljena in zaželjena, kot oseba, jaz
sama.
