Izgubljen objem

Zbudil me je hladen zrak, ki je zarezal v iztekajočo avgustovsko soparo. Jesen je predčasno najavila svoj prihod. Brezhibno se je opremila z žvižgajočo burjo in težkimi dežnimi kapljami.

Podeliva si tanko poletno pokrivalo. Tesno se privijem v tvoj objem, kjer se počutim varno, zaščiteno. Po dolgih, nevzdržno vročih, neprespanih nočeh, mi spet prija tista izgubljena bližina, ki me pogreje in pomiri.
S težkim srcem se odtrgam iz te cone udobja in se napotim novim delovnim obveznostim naproti. Na terasi si privoščim kratko meditacijo ob srkanju kompota. Pogled proti obzorju se ustavi na gorah, ki so pobeljene s snegom.

Čisto pri tleh, skozi svežo jutranjo meglico, nemirno in glasno leta ducat lastovk. Njihovo nizko letenje napoveduje novo pošiljko dežja. A mojo pozornost pritegne nekaj povsem drugega. Na okenski polici zaznam nenavaden prizor. Objem dveh lastovk.
Nenaden vdor mraza je presenetil tudi njiju. Stiskata se ena k drugi. Mirno in tiho. Ena v drugi sta našli topel in varen pristan. Za nekaj časa sta opustili klic po svobodnem letenju ter se zatekli k počitku.

Predrami se tisti znani cmok v grlu.
Zaskeli se tista rana za katero je vedno zmanjkalo obližev.
Zaščemi me tisti drobec peska v očeh.

Pod pretvezo nedostopnosti, ki je mejila že na rahlo nadutost, sem ga vedno zavračala in se mu ognila v najširšem loku.
Topel.
Pod masko lažne skromnosti, ki je mejila že na samozadostnost, sem se mu dolgoročno odrekla, ker brez njega zlahka shajam.
Ljubeč.
Pod krinko navidezne hrabrosti, sem šla tako daleč, da sem sama sebe prepričala, kako zmorem pogumno premagati vse zmaje in da pri tem nikoli ne prosim za pomoč.
Varen.

Objem.

Nisem vedela kako močno si ga pravzaprav želim, potrebujem, pogrešam.
Objem.
Tvoj. Njen. Njegov.
Samo objemi se in vse bo dobro.
Samo objemi se in vrnil se bo nasmeh na obraz.
Samo objemi se in spet se boš počutila varno, zaščiteno, sprejeto.
Začni pri sebi in objemi bodo kar deževali, tako kot na to hladno jesensko jutro.

Zorkina alkimija

Sveža poletna Zora se riše na obzorju Piranskem.
Nasmeh na njenem obrazu doni po Trubarjevi ulici.
Napoveduje tvoj predčasni prihod, mudi se ti.

Dodeljeno ti je namreč veliko, pomembno poslanstvo.
Bila si izbrana za vlogo Matere Pričakovane.
Tiste, ki bo rešila gordijski vozel ženskega rodu.
Podarila si poljub Življenja Njej, ki bo pozdravila svet.

Nemudoma si se lotila dela, načrta si se držala do podtankosti.
Nič ni bilo prepuščeno naključju.
Nič ni ušlo izpod nadzora tvojih kačje zelenih oči.

Že kot mala punčka, ki je brala Piko Nogavičko, si vedela, da si želiš dvoje.
Malo navihano opico in impozantnega pogumnega konja. Oboje si dobila.
Že kot velika punca, ki je brala zgodbo o švedski kraljici Kristini, si me videla v njej. Izstopajoči, ekstravagantni ženski, ki jo je od nekdaj pritegnila skrivnost alkimije. Dala si mi glas.

V skrbno sešito zibko, si mi položila doto plemenite, poštene vzgoje, z visokimi moralnimi vrednotami na čelu, kot se za prave princeske spodobi.
Popotno culo žabe vrečkarke, si obložila z brezpogojno ljubeznijo,  dobrosrčnostjo, predanostjo, toplino.
Kot nepogrešljiv ščepec soli v čebulni juhi, si me obogatila s tvojo igrivostjo, nalezljivim nasmeškom in pozitivno držo, ne glede na oblake, ki zakrivajo sonce.

A tisti najbolj dragocen, neprecenljiv dar, ki si mi ga vztrajno in potrpežljvo prenesla, so bile veščine tenkočutnega pisanja. Vame so se zasidrale nežno, kot je lahko le češnjev cvet in hkrati prodorno, kot so lahko le prvi sončni žarki ob jutranji Zori.

Verjela si vame velikokrat bolj, kot sem sama sebi.
Zaupala si vame velikokrat bolj, kot je preostali svet.

Poglej me Mami, letim.
Hvala ti za moč v krilih, pogum v srcu, mir v duši.