Celulit, druže moj

"Sej ti boš to zmogla, ker si pridna punca", so mi naložili vnovično obveznost v pričakovanju, da bo ta brezhibno izvedena, kakor je bila še vsakič doslej.

Na usta si narišem lažni nasmeh in pokimam z glavo v znak odobravanja.
Kaj kmalu sledi odgovor mojega telesa v znak neodobravanja pravkar izrečeni zadolžitvi.
Kiham, smrkam, prham, pa še kar ne pojenja. Razdražene oči se kar same solzijo, nos pa si polni zaloge sluzi kot za stavo.
Sklicujem se na sezonsko alergijo. "Nekaj bo že cvetelo tam zunaj", opravičujem svoj nahodni napad pred začudenimi pogledi.

A v sebi vem, da ni tako. To je samo še ena laž, ki jo pripovedujem, da bi prikrila pravi izvor nenadnega kihanja.
Tam notri v meni nič ne cveti, nasprotno.
Nekaj mi gre v nos.
Nekaj, kar me je tako krčevito razdražilo in srdito razjezilo.
Nekaj, kar v meni vre, grize, praska, lomi, besni in napada že dolgo časa.
Nekaj, kar je moje telo izbralo za talko. Sama sem se ponudila za njeno gostiteljico. Na stežaj sem ji odprla vrata in jo gostoljubno sprejela k sebi.

Jeza.

Jezna sem!
Jezna, ker sem sprejela vlogo pridne punce.
Jezna, ker se nikakor ne morem osvoboditi spon in rešiti od oklepa potrebe, da bi bila pridna punca, ki ugaja vsem ostalim in nase vedno pozabi.
Jezna, ker se pravzaprav bojim znebiti te vloge, ki mi je bila dodeljena že v zgodnjem otroštvu.
Jezna, ker sem za ceno tega, da bi si zaslužila ljubezen in naklonjenost, dopustila, da me opredelijo, definirajo v nekaj kar nisem.
Jezna, ker se nisem upala zoperstaviti vsiljenim idejam, pričakovanjem, zato sem bila raje tiho in vse to požrla za blagor mira v hiši.
Jezna, ker sem se bala uveljaviti svoj prav zato sem postala tihi upornik, ki si je delal medvedjo uslugo.

Vso to neizraženo jezo sem dolga leta (kot se za pridne punce spodobi) negirala, zanikala, zadrževala in potlačila vase.
Vso to neizraženo jezo sem dolga leta (kot to počnejo pridne punce) zbirala, akumulirala, hranila in nalagala vase.
Vso to neizraženo jezo nisem dolga leta (ker to ni lepo in pridne punce ne počnó)
izražala, ne izpostavljala, nisem izbruhnila, ne izpustila na plan svoje divje, neukrotljive plati.

Ko mi je vloga "tiste pridne punce z jeznim pogledom" postala pretesna in je vse že začelo pokati po šivih, sem se oprijela poslednje rešilne bilke - v roke sem vzela kultno knjigo Življenje je tvoje od Louise Hay. V njenem spisku bolezni in tegob sem pod črko C naletela na razlago o vzroku celulita:

"Celulit je posledica potlačene jeze in samokaznovanja. Obtičali ste v bolečini svojega zgodnjega otroštva. Oklepate se udarcev in težav preteklosti. S težavo napredujete. Bojite se izbrati svojo smer."


V trenutku mi je vse kristalno jasno: ta neizražena, potlačena jeza je nekje v meni morala poiskati svoj dom, svoje varno zatočišče, mirno zavetišče - v celulitu. Ja, prav tista famozna "pomarančna koža" na račun katere služijo kozmetične korporacije bajne vsote. Prav tam se je moja jeza počutila kot "bubrek v loju" in prav od tam je začela svoj slavnostni pohod po mojem telesu.

Vsa ta dolga leta, sem v upanju, da bi ga izkoreninila, preizkusila nebrojno krem, oblog, od čudežnih receptov do neverjetnih tretmajev, da o zapravljenem denarju niti ne zgubljam besed. A on je bil zmerom tam nekje in se je z leti, kakopak, samo kopičil, širil in množil. Celo ime sem mu dodelila "Luknjice", ki pa so bile v mojih očeh, ko sem se pogledala v ogledalo, vse prej kot simpatične luknjice, bolj kraterji, tisti lunini.


Po prebranem sestavku iz knjige, pogledam na celulit iz druge perspektive. Ne dojemam ga več kot nadlogo, ki se je moram po hitrem postopku znebiti, temveč kot znak telesa, da moram do svojih čustev pristopiti na nov, drugačen način.

Res je kot pravi Louise.
Obtičala sem v globoki bolečini, ki jo nosim v sebi še iz ranega otroštva. Takrat, ko kljub moji vestno opravljeni vlogi pridne punčke,  nisem dobila v zameno njegovo pozornost, odobravanje, ljubezen. Ta bolečina je sčasoma prerasla v neizprosno, sikajočo, s strupenimi puščicami oboroženo jezno punco, ki je izgubila tisto radost v očeh.

Res je kot pravi Louise.
Udarcev preteklosti in neznosne bolečine sem se oklepala v nedogled, še več. Projecirala sem jih na vse svoje odnose in razmerja, upajoč, da me bodo drugi odrešili in zacelili te rane. Pa niso. Nasprotno. Rane so samo poglobili.

Res je kot pravi Louise.
Nikakor nisem zmogla, si nisem upala napredovati, se pomakniti naprej in poiskati svojo smer v življenju, ker sem obtičala na mestu. Čakala sem, da bo pozdravljena ta bolečina. Čakala, da bo zaceljena rana. Čakala, da bo povrnjena ljubezen. Pa ni bila. Ker sem ljubezen iskala izven sebe. Ker ljubezni nisem iskala in začutila v sebi. Ker sem mislila, da si enostavno ljubezni ne zaslužim, pa če sem pridna ali ne.
Koliko zmotnih prepričanj in predstav, le kako se jih znebiti?
Louise predlaga nekaj afirmacij:

"Odpuščam si. 
Vsem odpuščam. 
Odpuščam vsemu, kar se mi je zgodilo.
 Svobodna sem."


Med nedeljskim sprehodom po meni ljubi Parenzani, mi po glavi brzijo misli o jezi, z isto hitrostjo kot mimo mene hodijo, tečejo in švigajo na kolesih ženske vseh starosti. Zalotim se, kako sem postala pozorna na to, da imajo prav vse nekaj skupnega - celulit. Ugotovitev name ne deluje prav nič pomirjajoče, češ nisi edina, ki ga imaš. Ravno obratno. Zelo zaskrbljujoče.

Vprašam se, Ženske a je res vredno, da si škodimo, se trpinčimo in uničujemo v imenu potlačene jeze? Zakaj si to počnemo?
Kdaj bomo odpustile drugim, predvsem pa Sebi?
Kdaj bomo pričele ceniti spoštovati sebe, kot celostno, popolno Bitje?
Kdaj bomo začele poslušati svoje potrebe in razumeti govorico svojega telesa?
Kdaj bomo začutile, da je prišel pravi čas za brezpogojno Ljubezen do sebe, kot Ženske, Matere, Hčerke?


Moj pravi čas je prišel tisto nedeljo po sprehodu, ko sem za kosilo dobila eno od najlepših pohval, kar so jih slišala moja ušesa: "Zadnje dni je tvoj obraz drugačen, mlajša mi deluješ in bolj vedra."
In srce mi je vztrepetalo v drugačnem ritmu, mladosti in radosti.

Pogovor z bolečino

Prišla je nenajavljena, iznenada.
Sicer je že en lep čas na odzivniku po pisku nakazovala svoj prihod, a se nisem pustila motiti. Notranji ustroj je šibal s polno paro naprej. Ker toliko imam še za postoriti, se izkazati, dokazati. Zdaj, ko sem v polnem zagonu pa ja ne bom odnehala.

Pa sem se uštela, pošteno.
Tokrat mi je postavila ultimat, brezkompromisen.
Ali se primeš v roke, iskreno, konkretno, brez fig v žepu in pomislekov na krajšnice ali bo to konec s tabo. Jasno?!?
Tista beseda "konec" me je pretresla do temeljev. K-O-N-E-C.

Za trenutek, bežni, sem celo pomislila, skrajno - konec bi bil zame odrešitev.
Dej no dej, zberi se! O kakšnem koncu pa ti razmišljaš?
Tako kot si prišla do te točke, boš tudi odšla od tu. Brez "trte-mrte"!


Vrelo je in bruhalo iz mene, kot še nikoli.
Ogenj, ki se je zanetil v meni,
je pokončal vse kar mu je stopilo na pot,
brez izjeme, neumorno.
Peklo je in žgalo, nevzdržno.
Bolelo je in skelelo, neusmiljeno.
Še solze so se povlekle nazaj, niso upale na plano.
Prežeča nevarnost je bila za njih prevelik zalogaj.

Brez sledu strahu, sem se na štiri oči soočila z njo. B-O-L-E-Č-I-N-O.
Pogumno sem se spustila v njene globine, da bi vzpostavila svojevrsten pogovor z Njo ter prisluhnila njenemu sporočilu:

"Prenehaj se upirati življenju!"
Z osupljivo mirnostjo sem se prepustila, da ognjeni zublji opravijo svoje.

"Predaj se mu!"
S presenetljivim zaupanjem sem na široko odprla roke vsemu, kar mi je prišlo nasproti.

"Dovoli, da iz tvojega življenja odide vse kar ne služi več svojemu namenu!"
Z nenavadnim sprejetjem sem odložila ves nepotreben balast.

Križarski pohod bolečine je moje telo popolnoma oslabelo, izmučilo, izčrpalo in izželo. Kakor ranjena žival, sem si poiskala svoje zatočišče pod več plastmi dek. Tam sem v fetalnem položaju dopustila telesu, da si samo opomore in sproži proces samozdravljenja.
Skrbno in ljubeče sem objela svoje nebogljeno telo, kakor to stori mama, ko želi potolažiti malega otroka. Milo in nežno sem mu prišepetavala uspavanko, kakor to stori mama, ko pospremi malega otroka k počitku.

Oprosti
Prosim odpusti mi
Te ljubim
Sem ti hvaležna. 

Poraz : Zmaga

Poraz
kako zastrašujoče zveni
ko izgubiš, si premagan, slabši, neuspešen.
Soočiti se z njim, ga sprejeti, si ga priznati
Ne znam, ne zmorem, ne gre mi od rok.

Na drugi strani tehtnice pa Zmaga;
težnja po napredku, hlepenje po premiku naprej, želja po tem, da nekoga prehitiš, sla po tem, da drugega premagaš, hotenje po tem, da si izboriš boljše mesto, hrepenenje po nadvladi in premoči.

Podle igre ega, kdo ima več, obvlada več, je nekaj več,
so mi tuje, nedosegljive, neizvedljive, neuresničljive.

Čakajoč v zasedi
opazujem tuja življenja;
z lažnim nasmeškom
spremljam tuje zmage,
z neopazno privoščljivostjo
zasledujem tuje poraze.

Kaj če rečem, da mi je enostavno dovolj vsega?
A prav to je smrt, poraz ega.
Kaj če si drznem priznati, da bitke niso zame, da mi boji ne dišijo in da borbe niso v moji domeni?
A prav to terja vsakdanje življenje.
Kaj če izstopim iz tega vlaka tekmovalnosti in kompeticije, dvignem roke od začaranega kroga dokazovanja, zapustim slepo ulico primerjanja in samo Sem?
A prav to je bistvo, zmaga duše.

Poraz.
Kako zastrašujoče zveni,
ko izgubiš, si premagan, slabši, neuspešen.

Soočiti se z njim, ga sprejeti, si ga priznati
Ne znam, ne zmorem, ne gre mi od rok.

Na drugi strani tehtnice Zmaga.
Težnja po napredku, 

hlepenje po premiku naprej,

 hrepenenje po nadvladi in premoči.

Želja po tem, da nekoga prehitiš, 

sla po tem, da drugega premagaš, 

hotenje po tem, da si izboriš boljše mesto.

Podle igre ega, kdo ima več, obvlada več, je nekaj več,
so mi tuje, nedosegljive, neizvedljive, neuresničljive.

Čakajoč v zasedi
opazujem tuja življenja;
z lažnim nasmeškom
spremljam tuje zmage,
z neopazno privoščljivostjo
zasledujem tuje poraze.

Kaj če rečem, 

da mi je enostavno dovolj vsega?
A prav to je smrt, poraz Ega.

Kaj če si drznem priznati, 

da bitke niso zame, 

da mi boji ne dišijo

 in da borbe niso v moji domeni?
A prav to terja vsakdanje Življenje.

Kaj če izstopim iz tega vlaka tekmovalnosti in kompeticije, 

dvignem roke od začaranega kroga dokazovanja, 

zapustim slepo ulico primerjanja in samo Sem?
A prav to je bistvo, zmaga Duše.