Odprem drobno belo šatuljico.
Iz nje zaveje sladko-slani
vonj po tistem poznem poletnem popoldnevu in me popelje tja, na moj od sveta
pozabljen košček obale.
V ozadju zaznam preplet melodij utrujenih galebov, ki
zasledujejo ribiški čoln ter čričkov, ki
šilijo svoja krila za nov večerni koncert.
Zrak je prežet s tistim harmoničnim upogibanjem
smolastih vej starih pinij ter prijetno vznemirjenostjo morskih valov, ki so
prispeli na cilj.
Slane sledi na moji koži rišejo poti in vrisujejo zemljevide za
nove polete mojih kril, ki me bodo ponesla do neskončnosti in še malo dlje..
Zaprem
drobno belo šatuljico.
V njej so skrbno ujeti vsi ti občutki, do naslednjič, ko
se mi spet potoži po poletju, ko se mi spet zahoče po letenju.