Ko je trnje v vrtnicah postalo zaželjeno

"Ko začutiš, da je zate nekaj postalo obvezujoče, te hitro mine, kajne?" Odzvanjajo mamine vrle besede na oni strani telefonske linije, kot ponavljajoča sirena ob 12.uri prvo soboto v mesecu.

"Ko začutiš, da nekaj postaja resno in zavezujoče, te hitro prime, da bi zbežala?"
"Ko začutiš, da se je sladka prijetnost spremenila v zasledujočo dolžnost, si hitro postavljena ob zid, v najtemnejši kot?"
"Ko začutiš, da te nekaj utesnjuje in se počutiš kot ptič v zlati kletki, se ti kar na lepem ne da več, kajne?"

Kakor čarovnik, ki vleče iz svojega magičnega klobuka zajce, golobice, vrtnice; tako je ona, eno za drugo nizala zastrašujoče resnice o meni, dejstva v katera nikakor nisem želela pogledati naravnost v oči.
Želja po zavračanju in nesprejemanju tega (temnega) dela sebe, je vedno prevladala nad odgovornim in odraslim soočanjem z resničnimi dejstvi.

Raje sem si pesek v oči metala in povrh vsega še plašnice nadela, ker zihr je zihr.
Raje sem se prepustila obupu in smiljenju sami sebi, ker sem se v tem razpoloženju počutila prav domače in varno kot bubrek v loju.
Raje sem se predala tisti dobro znani ter odlično odigrani vlogi žrtve, ker to mi je šlo res izvrstno od rok.

~~~

V svojih poznih najstniških letih, ko je bil moj "žrtveniški teater obupa" v polnem razcvetu, mi je mama nekega dne, po vnovičnem metanju puške v koruzo, pomolila pod nos citat:

"Nekateri se pritožujejo, ker imajo vrtnice trnje, jaz pa sem hvaležen, ker ima trnje cvetove."

Jasno, teh besed takrat še nisem razumela, ona pa mi pri tem ni prav veliko pomagala, saj se je zavila v skrivnostno tišino in mi prepustila, da se sama dokopljem do pravega pomena.

Medtem se je na koledarju zvrstilo malo morje mojih "predstav obupa", ki so mejile že na tragikomedijo, a za okolico niso bile več tako zanimive, ne zabavne, niti niso požele zaželjenega uspeha oz. rezultata. 
Vloga "žrtev sistema" ni več pila vode pri moji publiki. Zastor teatra je dokončno padel, luči so se ugasnile, dvorano je zapustil poslednji gledalec, karte niso šle več v prodajo.

Tedaj sem bila primorana, da v svoj kurikulum vseživljenjskega učnega načrta uvrstim novo vlogo: vztrajna, vzdržljiva, odločna, neomahljivo trdna kakor kamen kost. 
Vloga mi sprva nikakor ni bila pisana na kožo, prava "španska vas" - nepoznana, oddaljena, nepojmljiva; spoprijemanje - prave "muke isusove".

Tolikokrat sem se spogledovala s tistim tako domačim teatrom, tolikokrat sem pomislila, da bi se ponovno vrnila na tisti tako znani oder. Pa nisem, začuda. 
Sedaj sem imela nov izziv - z novo vlogo zablesteti v najboljši luči in pridobiti nazaj verodostojnost svoje zveste publike. 

~~~

Pride 8.marec, z njim pa podarjen cvet, vendar ne katerikoli, temveč Vrtnice. 
Spomnim se na mamin citat in naposled dojamem sporočilo o trnju: 

 "Prej ko se sprijazniš, soočiš in sprejmeš svojo temo, lažje se boš nosila s svojo svetlobo."

Zahvalim se lepoti Cveta, poklonim se lekcijam Trnja.
Odpravim se na vajo, to sezono me namreč čaka nova predstava na prenovljenem odru, karte so baje že nekaj časa razprodane.

Snežinke

Poglej ven spomladuje



Skozi okno se zazrem.
Tam zunaj se riše zimska idila
izpod čopiči puhaste beline.
Občudujem graciozni ples snežink.
Tako krhke in drobne.
Nežno skorajda neslišno,
se posedajo na ostre in hrapave površine.
Prihajajo z obljubo.
Vztrajno bodo
privabile nasmeh v očeh,
zbudile radost srca,
ohranile mir duha.
Odločno bodo
povrnile milino dotika,
podarile toplino objema,
zagotovile varnost ljubeče podpore.