Zbudim se naspana, začuda.
Nekaj me sicer še grabi v hrbtu, verjetno prihajajoča polna luna.
Res je močna. A se zdi samo meni, da vsak mesec vse bolj in bolj meša štrene? Umestila je pojem nespečnosti na vozni red nočnega vlaka. Polovičarsko spanje "na preži" mi ne dela prav veliko uslugo. Kakor da sem z enim budnim očesom zmerom v stanju pripravljenosti in držim pod kontrolo spalnico.
Zatemnjeno z roletami.
Trak plastike zavit v rolo, kjer si z enim potegom sam določiš, koliko teme boš dopustil iz vajeti na prostost, da zavlada tvojemu notranjemu prostoru. Koliko svetlobe je še dovoljeno, da vstopi skozi škripajoče špranje. Spustiš zastor in si ustvariš varno distanco od krikov svetlobe iz zunanjosti. Vsem daš jasen znak, da te ni na razpolago, za nobenega.
Niti po pisku.
Kakšno jutro jih na rahlo dvigneš le za kakšno vrstico.
Obzirno, da ne zbudiš spečega nočnega sopotnika. Previdno, da ti tista svetla pridušenost pokaže pravi odtenek spodnjih hlačk iz predala kredence ob oknu.
Kakšno noč jih gromko vzdigneš vse do konca.
Hlastavo si zaželiš na hitro izvabiti v svojo notranjo zatohlost svežino poletne nevihte. Ihteče navijaš tisto napeto vrv in oznaniš čistosti zraka, da si pripravljen na njen oster vstop. Privoliš v otipljivo spremembo temperature.
Sede ti hlad.
Odžene lepljivost, ki si je iskala zatočišče med tvojimi gubami telesa.
To noč bom sprala še zadnje sledi poletne vročice v soju lunine mrzlice.
Jutri se bom zbudila naspana, naposled in ne več začuda.
