Ko bi le

Kaj ko bi ženska spregovorila o sebi, 

svobodno, neizprosno, iskreno in odprto?

Kaj ko bi se divje strastno predajala življenju

brez zadržkov, brez pomislekov, brez ovir in obžalovanj?

Ko bi suvereno izstopila iz svoje lastne sence,

začela izžarevati svetlobo, ki ji pripada, pristno, prvinsko.

Ko bi stopila v ospredje, zasedla prve vrste, prve bojne linije,

se zavzemala zase, pokončno, pogumno, neustrašno.

Ko bi ne bi bila več zavrta in zatrta, zaprta sama vase.
Ko bi ne bi stopala v svet po prstih, preplašeno, zgubljeno prežeča na morebitno nevarnost.
Ko bi ne bi iskala več izgovorov in opravičil za svoja lastna dejanja in si izborila malo samohvale in samo potrditev.

Kaj ko bi si ženska omislila sladkobno razuzdane pregrehe s katerimi bi si blažila neusmiljeno breme teže neba, ki ga tako ubogljivo in molčeče prenaša proti obzorju.

Ko bi le.

  

Apel

Tistega lepega popoldneva na Grožnjanu..
ko se je poletje prišlo posloviti 
med razgrete barvane kamne
in šelesteče kostanjeve liste. 




















Ko sem spihala prah iz svoje drhteče duše
in so moje solze sprale modro nebo,
da so naredile mesto soncu, 
ki je slikalo svoje tople nianse 
in jih preslikavalo po slani površini.




















Tam v skrivnostnem vrtu z razgledom
sem našla sebe in sem našla tebe,
ki se vedno vrneš
zvesto in predano svetlobi, 
ki pogreje srce moje,
ki vztrepeta srce tvoje.













Še en dan je utonil v spomin,
kakor vroča krogla v slano nedrje 
se je vgraviral v del srca,
kjer trepetajo tisti trenutki,
ki so zapisani z zlato-reznimi črkami.













Tisti neminljiv in zaslepljujoč blišč,
ki se riše na valujoči površini.
Tisti pomirjajoč lesk,
ki pušča lise in celi moje brazgotine,
ki so ostale kot opomin na bojno polje ega in srca.





















Ta veličastni potop naj bo apel, 
da imam vse, dokler imam sebe.
Ponovno sem začutila tisti stik
z mojo krhko in ranljivo prvobitnostjo, 
kateri se bom zavezala do poslednjega diha,
do končnega zatona upanja.