Apel

Tistega lepega popoldneva na Grožnjanu..
ko se je poletje prišlo posloviti 
med razgrete barvane kamne
in šelesteče kostanjeve liste. 




















Ko sem spihala prah iz svoje drhteče duše
in so moje solze sprale modro nebo,
da so naredile mesto soncu, 
ki je slikalo svoje tople nianse 
in jih preslikavalo po slani površini.




















Tam v skrivnostnem vrtu z razgledom
sem našla sebe in sem našla tebe,
ki se vedno vrneš
zvesto in predano svetlobi, 
ki pogreje srce moje,
ki vztrepeta srce tvoje.













Še en dan je utonil v spomin,
kakor vroča krogla v slano nedrje 
se je vgraviral v del srca,
kjer trepetajo tisti trenutki,
ki so zapisani z zlato-reznimi črkami.













Tisti neminljiv in zaslepljujoč blišč,
ki se riše na valujoči površini.
Tisti pomirjajoč lesk,
ki pušča lise in celi moje brazgotine,
ki so ostale kot opomin na bojno polje ega in srca.





















Ta veličastni potop naj bo apel, 
da imam vse, dokler imam sebe.
Ponovno sem začutila tisti stik
z mojo krhko in ranljivo prvobitnostjo, 
kateri se bom zavezala do poslednjega diha,
do končnega zatona upanja.