Brazgotine

Odhaja še eno leto, ki je zarezalo v moje bistvo kar nekaj ran, postavilo pred številne izzive, več padcev, izjemoma tu pa tam kakšen vzpon. Trdna, hladna in negostoljubna tla so postala moja nova realnost. Odklopi z glavo med oblaki in letenje v domišljijskem svetu niso bili več na dnevnem redu, prej izjema kot pravilo. Tolikokrat me je sesulo, spotaknilo, nastavilo polen, da niti ne štejem več. Da o prejokanih nočeh in dnevih strtega, zgubljenega pogleda niti ne govorim. Najtežja je bila izkušnja priznanja, da sem nekje na pol poti zgrešila vse smerokaze, spregledala kompas, luno, zvezde, obrnila hrbet soncu in naposled izgubila samo sebe. Še danes ne vem katera dotična rešilna bilka je bila odločujoča, da nisem obupala in enostavno izstopila iz tega vrtiljaka. Edino kar vem je to, da sem v tem trenutku ponosna na svoje brazgotine, ne skrivam jih več, z dvignjeno glavo jih pokažem svetu, ker so del mojega podoživljanja lekcije imenovane Življenje. Hvaležno in ponižno se podajam naprej, novim šolskim uram naproti, tam na jug, kjer je sonce toplo, oblaki mehki, rožnati, vode pa mirne, gostoljubne.

Kormoran

Pisala se je še ena temna noč duše. Spraskala sem zadnje rezerve poguma in se podala tam, v svoje podzemlje po odgovore. Te mračne hodnike, ki so mi postali že tako domači, sem poznala do podtankosti. Pa vendar sem na nočnem obhodu  vedno znova brezbrižno hodila mimo tistih vrat. Bila so tako drobna, komajda zaznavna, nebogljeno so tam stala in kričala po moji pozornosti, a zaman. Druga vrata so bila bolj privlačna, bolj pomembna. Na koledarju se je izmenjalo nebrojno število letnih časov, ki so puščala patino prahu na tisti majhni stekleni kljuki. 

Nikoli nisem zaslutila, da bodo ravno ta vratca spisala tako pomembno sporočilo: Naj te ne bo strah konca, smrti, minljivosti, to da bi šla v pozabo. Soočila si se sama s sabo in s tem kar nosiš v sebi, v tvojem dušnem zapisu, ki je vgraviran v večnost. Ponižno in spoštljivo si se dotaknila tistega občutka neminljivosti, brezčasnosti in izstradala lačnega ega, ki te je neizprosno držal v vajetih vsa ta leta. Sedaj odloži svoj arzenal obrambnih mehanizmov, zapusti bojno polje, ki si ga zasedala in branila v imenu lakote po pozornosti in se samo prepusti, zaupaj življenju, zaupaj sebi.

Zaslepujoča zora, ki ji je nasledila je oznanila tvoj prihod; Kormoran - plemenit in veličastni glasnik mojega podzemlja, ki si tenkočutno stkal vez z mojim podzavestjem.