Brazgotine

Odhaja še eno leto, ki je zarezalo v moje bistvo kar nekaj ran, postavilo pred številne izzive, več padcev, izjemoma tu pa tam kakšen vzpon. Trdna, hladna in negostoljubna tla so postala moja nova realnost. Odklopi z glavo med oblaki in letenje v domišljijskem svetu niso bili več na dnevnem redu, prej izjema kot pravilo. Tolikokrat me je sesulo, spotaknilo, nastavilo polen, da niti ne štejem več. Da o prejokanih nočeh in dnevih strtega, zgubljenega pogleda niti ne govorim. Najtežja je bila izkušnja priznanja, da sem nekje na pol poti zgrešila vse smerokaze, spregledala kompas, luno, zvezde, obrnila hrbet soncu in naposled izgubila samo sebe. Še danes ne vem katera dotična rešilna bilka je bila odločujoča, da nisem obupala in enostavno izstopila iz tega vrtiljaka. Edino kar vem je to, da sem v tem trenutku ponosna na svoje brazgotine, ne skrivam jih več, z dvignjeno glavo jih pokažem svetu, ker so del mojega podoživljanja lekcije imenovane Življenje. Hvaležno in ponižno se podajam naprej, novim šolskim uram naproti, tam na jug, kjer je sonce toplo, oblaki mehki, rožnati, vode pa mirne, gostoljubne.