Sicer je že en lep čas na odzivniku po pisku nakazovala svoj prihod, a se nisem pustila motiti. Notranji ustroj je šibal s polno paro naprej. Ker toliko imam še za postoriti, se izkazati, dokazati. Zdaj, ko sem v polnem zagonu pa ja ne bom odnehala.
Pa sem se uštela, pošteno.
Tokrat mi je postavila ultimat, brezkompromisen.
Ali se primeš v roke, iskreno, konkretno, brez fig v žepu in pomislekov na krajšnice ali bo to konec s tabo. Jasno?!?
Tista beseda "konec" me je pretresla do temeljev. K-O-N-E-C.
Za trenutek, bežni, sem celo pomislila, skrajno - konec bi bil zame odrešitev.
Dej no dej, zberi se! O kakšnem koncu pa ti razmišljaš?
Tako kot si prišla do te točke, boš tudi odšla od tu. Brez "trte-mrte"!
Vrelo je in bruhalo iz mene, kot še nikoli.
Ogenj, ki se je zanetil v meni,
je pokončal vse kar mu je stopilo na pot,
brez izjeme, neumorno.
Peklo je in žgalo, nevzdržno.
Bolelo je in skelelo, neusmiljeno.
Še solze so se povlekle nazaj, niso upale na plano.
Prežeča nevarnost je bila za njih prevelik zalogaj.
Brez sledu strahu, sem se na štiri oči soočila z njo. B-O-L-E-Č-I-N-O.
Pogumno sem se spustila v njene globine, da bi vzpostavila svojevrsten pogovor z Njo ter prisluhnila njenemu sporočilu:
"Prenehaj se upirati življenju!"
Z osupljivo mirnostjo sem se prepustila, da ognjeni zublji opravijo svoje.
"Predaj se mu!"
S presenetljivim zaupanjem sem na široko odprla roke vsemu, kar mi je prišlo nasproti.
"Dovoli, da iz tvojega življenja odide vse kar ne služi več svojemu namenu!"
Z nenavadnim sprejetjem sem odložila ves nepotreben balast.
Skrbno in ljubeče sem objela svoje nebogljeno telo, kakor to stori mama, ko želi potolažiti malega otroka. Milo in nežno sem mu prišepetavala uspavanko, kakor to stori mama, ko pospremi malega otroka k počitku.
Oprosti
Prosim odpusti mi
Te ljubim
Sem ti hvaležna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar