Čapljina rižota

Kruljenje v želodcu oznani čas malice. Zunaj je tako lepo pozno-jesensko sonce, prav žari in vabi na svež zrak z obljubo, da je zbralo vse moči in pogrelo tisto leseno klopco, ki jo izberem za današnji obed. Danes je na jedilniku rižotka. Njegova. Pripravil jo je s tako skrbno, natančno, dovršeno ljubečnostjo.

Dionistično uživam v obedovanju kot že dolgo ne. Okoli mene je le blažena tišina, v katero občasno zarežejo moji počasni grižljaji, potapljanje rac, ki imajo prav tako čas kosila ter lenobni zamahi čapljinih kril. Ravnokar je pristala na leseni ograji in nas opazuje. V enem trenutku se najina pogleda srečata. Mislim si, le kaj razmišlja, je morda lačna tudi ona, je prišla ravnokar s kosila in si bo zdaj privoščila popoldanski dremež?

Nič ne razmišlja, ker je v svojem zenu.
Ker si je posvetila ta dani trenutek.

Ker si je namenila ta čas zgolj zase.

Ker se z drugimi ne ukvarja, ne obremenjuje, ne primerja.
Ker posveča vso svojo pozornost nase in na to kako bo našla pravi položaj nog, da se bo mirno prepustila meditaciji.
Ker je našla svojo praznino uma in misli.

Prevzamem njeno držo.
Ne obremenjujem se z zunanjim svetom.
Prevzamem njeno veščino.
Preusmerim pozornost zgolj nase in na svoje občutke.
Prevzamem njeno sposobnost.
Ne primerjam se z drugimi in okolico, ki me obdaja.
Prevzamem njeno naravnanost.
Brez slabe vesti dovolim, da me preplavijo hedonistični občutki.

Mojstru rižotk se zahvalim za izvrsten obrok.
Mojstrici čaplji se zahvalim za učno uro letenja med oblaki zen budizma.

Že danes

Za mano je toliko zapravljenih dni, trenutkov, ko bi lahko dar Življenja pametneje izkoristila, bolje vnovčila, več iztržila.
Pa nisem.
Mi je danes žal? Zelo.

A vrniti se v preteklost in kot hruško stresti tisto staro verzijo sebe ne morem. Prav tako ne pride v poštev,  da bi se prestavila v prihodnost in novo verzijo sebe prisilila, da nadomesti ves manko in izpolni vse neizpolnjene kvote ter vrzeli tistega življenja, ki se ga živi na polno in zajema s pregovorno veliko žlico.

Lahko pa začnem na novo.
Vsak dan znova.
Že danes.
Ne tako, da brzim in hitim, da le dohitim zamujeno.
Temveč po malem, počasi, zmerno, prisotno.
Da bi lahko nekega dne obvladovala veščino zajemanja življenja z veliko jušno zajemalko, se moram sprva naučiti rokovanja z malo čajno žličko.
Postopoma.
Brez prehitevanja časa.
Brez prerivanja v čakalni vrsti.
Brez cepetanja na mestu.
Brez odlašanja.  Na jutri, na prosti dan, na dopust.

Obrniti ustaljeno shemo.
Na danes.
Na tu.
Na zdaj.
Na male začetne korake navzven.
Na velike globoke premike navznoter.

Tvoj val

To je to.
To je ta val.
To je Tvoj val.
Toliko časa si ga čakala in sedaj je končno tu.
Zate.

Zdaj se mu predaj, naj te ponese.
Zdaj se mu prepusti, naj te zaobjame.
Celo.
Zdaj se ne ustavljaj, ne oziraj se nazaj.
Pojdi. Idi. Greš.
Samo naprej.
Gor.
Visoko.
Vse višje in višje.

In..
Če te popadejo strahovi, jih presliši.
Če te dotolčejo dvomi, jih prezri.
Če te ustavijo ovire, jih preskoči.
Če te grizejo skrbi, jih spreglej.

A ne pozabi na obalo.
Tvojo.
Tam se je vse začelo.
Tam so tvoje korenine.
Tam se lahko kadarkoli vrneš.
Tam zmeraj ostani z enim očesom.
Budnim.