Že danes

Za mano je toliko zapravljenih dni, trenutkov, ko bi lahko dar Življenja pametneje izkoristila, bolje vnovčila, več iztržila.
Pa nisem.
Mi je danes žal? Zelo.

A vrniti se v preteklost in kot hruško stresti tisto staro verzijo sebe ne morem. Prav tako ne pride v poštev,  da bi se prestavila v prihodnost in novo verzijo sebe prisilila, da nadomesti ves manko in izpolni vse neizpolnjene kvote ter vrzeli tistega življenja, ki se ga živi na polno in zajema s pregovorno veliko žlico.

Lahko pa začnem na novo.
Vsak dan znova.
Že danes.
Ne tako, da brzim in hitim, da le dohitim zamujeno.
Temveč po malem, počasi, zmerno, prisotno.
Da bi lahko nekega dne obvladovala veščino zajemanja življenja z veliko jušno zajemalko, se moram sprva naučiti rokovanja z malo čajno žličko.
Postopoma.
Brez prehitevanja časa.
Brez prerivanja v čakalni vrsti.
Brez cepetanja na mestu.
Brez odlašanja.  Na jutri, na prosti dan, na dopust.

Obrniti ustaljeno shemo.
Na danes.
Na tu.
Na zdaj.
Na male začetne korake navzven.
Na velike globoke premike navznoter.