Ko bi le

Kaj ko bi ženska spregovorila o sebi, 

svobodno, neizprosno, iskreno in odprto?

Kaj ko bi se divje strastno predajala življenju

brez zadržkov, brez pomislekov, brez ovir in obžalovanj?

Ko bi suvereno izstopila iz svoje lastne sence,

začela izžarevati svetlobo, ki ji pripada, pristno, prvinsko.

Ko bi stopila v ospredje, zasedla prve vrste, prve bojne linije,

se zavzemala zase, pokončno, pogumno, neustrašno.

Ko bi ne bi bila več zavrta in zatrta, zaprta sama vase.
Ko bi ne bi stopala v svet po prstih, preplašeno, zgubljeno prežeča na morebitno nevarnost.
Ko bi ne bi iskala več izgovorov in opravičil za svoja lastna dejanja in si izborila malo samohvale in samo potrditev.

Kaj ko bi si ženska omislila sladkobno razuzdane pregrehe s katerimi bi si blažila neusmiljeno breme teže neba, ki ga tako ubogljivo in molčeče prenaša proti obzorju.

Ko bi le.

  

Apel

Tistega lepega popoldneva na Grožnjanu..
ko se je poletje prišlo posloviti 
med razgrete barvane kamne
in šelesteče kostanjeve liste. 




















Ko sem spihala prah iz svoje drhteče duše
in so moje solze sprale modro nebo,
da so naredile mesto soncu, 
ki je slikalo svoje tople nianse 
in jih preslikavalo po slani površini.




















Tam v skrivnostnem vrtu z razgledom
sem našla sebe in sem našla tebe,
ki se vedno vrneš
zvesto in predano svetlobi, 
ki pogreje srce moje,
ki vztrepeta srce tvoje.













Še en dan je utonil v spomin,
kakor vroča krogla v slano nedrje 
se je vgraviral v del srca,
kjer trepetajo tisti trenutki,
ki so zapisani z zlato-reznimi črkami.













Tisti neminljiv in zaslepljujoč blišč,
ki se riše na valujoči površini.
Tisti pomirjajoč lesk,
ki pušča lise in celi moje brazgotine,
ki so ostale kot opomin na bojno polje ega in srca.





















Ta veličastni potop naj bo apel, 
da imam vse, dokler imam sebe.
Ponovno sem začutila tisti stik
z mojo krhko in ranljivo prvobitnostjo, 
kateri se bom zavezala do poslednjega diha,
do končnega zatona upanja.

Zaželim si

Vroča esenca kavnih zrn se zareže v hladno jutranjo zarjo; 

napove začetek poleta novim ciljem naproti.

Zaželim si

dotika črne čipke na sebi,

okusa rdeče šminke na ustnicah,

zvoka srebrnih biserov okoli vratu,

vonja bele mehke, nežne teksture.. tu in tam.

Ko se mi

Odprem drobno belo šatuljico. 

Iz nje zaveje sladko-slani vonj po tistem poznem poletnem popoldnevu in me popelje tja, na moj od sveta pozabljen košček obale. 

V ozadju zaznam preplet melodij utrujenih galebov, ki zasledujejo ribiški čoln ter čričkov, ki šilijo svoja krila za nov večerni koncert.  

Zrak je prežet s tistim harmoničnim upogibanjem smolastih vej starih pinij ter prijetno vznemirjenostjo morskih valov, ki so prispeli na cilj. 

Slane sledi na moji koži rišejo poti in vrisujejo zemljevide za nove polete mojih kril, ki me bodo ponesla do neskončnosti in še malo dlje..

Zaprem drobno belo šatuljico. 
V njej so skrbno ujeti vsi ti občutki, do naslednjič, ko se mi spet potoži po poletju, ko se mi spet zahoče po letenju.

Jaz Sama

V-nebo-vzetje gospodične M. je ponovno razsvetlilo perečo tematiko s katero mislim, da se več ukvarja moja okolica kot jaz sama. In to je, zakaj sem jaz še vedno sama. Tu so kosti in zdaj jih glodajte. Vse po vrsti,kot so hiše v Trsti žre in grize dejstvo, ne daj jim mira in ne da jim spati,pa kaj je z njo narobe, da še vedno luta po svetu samska. Le kako si drzne tamala smrklja pri teh letih jadrati skozi življenje brez spremljevalca,partnerja, zaveznika. Drzne si, o ja, pa še kako si drzne in dovoli. Ker si lahko in ker tako hoče. Tako se je odločila in ne bo odstopala od te svoje zaprisege.In ne ni to stvar čakanja na ubogega reveža na belem konju, ki bo prišel mimo in me čudežno odrešil vseh muk in tegob, ki se nabirajo v moji podzavesti - teh se bom odrešila sama. In niti ni stvar previsokih kriterijev in izbirčnosti,ker sem po naravi zelo skromno bitje in sem zadovoljena že z izvrstnim kosilom,iskrenim nasmehom in kakšno fino muziko v ozadju. Vsekakor ni stvar denarja,ker za tistih par čeveljcev,oblekic ali knjig že sama spraskam iz svojih prihrankov.Seks, no ja, kočljiva alineja, ki pa je ne nazadnje še vedno rešljiva z motom »Vivre la liberte de masturbe« in paše, o ja, pa še kako paše. Pa potem so še postavke, a ti se kdaj ne zalušta kakšna globoka debata, fajn pogovor, stisk rok, rama za odrešujoč jok, topel, varen objem za tolažbo. Ja se mi, vedno in povsod, pa vendar še nikoli za to nisem potrebovala pisati prošnje, ker sem imela to v svojem krogu ljudi vedno na razpolago in za to se počutim bogata, polna obilja in razkošja. Ker imam pravzaprav vse, kar se od življenja lahko dobi. In to vse ni skoncentrirano na eno in edino osebo, temveč na mojo razširjeno družino, na tiste duše, ki vedno potrkajo in podregnejo v pravem trenutku na pravo mesto. In to je več kot dovolj in več kot sem si lahko zaželela. Ker ja, na svoj nekomformističen, nepretenciozen, »vedno izstopajoč iz okvirjev« način se počutim sprejeta. V vseh svojih odtenkih se počutim ljubljena in zaželjena, kot oseba, jaz sama. 

Samo

Ljubi. 
Samo ljubi.
Ljubi sprva sebe,
na tak način, kot bi
želela, da nekdo ljubi tebe.

Ne pričakuj
ne prosi
ne zahtevaj
ne čakaj
ljubezni.

Dajaj.
Samo dajaj.
Ona je ves čas že tu,
v tebi in čaka nate, da jo
sprejmeš in širiš naprej.

Si.
Samo si.
Ljubezen.

Vsak

Skozi okno opazujem kako 

januarsko zimsko sonce tone 

za obzorje v rdeče-oranžnih 

odtenkih in z zadnjimi žarki 

boža moje razgaljeno telo.

Mehke razgrete blazinice 

prstov puščajo sledove 

opojne kreme, ki se vtira 

skozi pore žametne kože..

S čutnimi gibi se posvečam 

vsakemu delčku svojega 

templja in opazujem 

razposajenost lastnega telesa, 

ko se vnovič oplazim navzgor 

od gležnjev mimo kolen in 

po notranjem delu stegen..

Ne pustim se premamiti 

nestrpnim prstom in s pogledom 

preusmerim pozornost na zvezdnato 

razporejene lepotne pike po prsih in rokah..

Nagonsko se usločim in prepustim,

da se voljna in navlažena koža 

naježi medtem, ko drsim s prsti 

od vratu do ključnice in vse do popka.

Vsak trzljaj

vsak vzgib

globok vzdih

in še globlji izdih,

ki se v meni vzbudi,

je le priča temu obredu

posvečenem svilnati površini, 

ki obdaja mojo razgreto in nenasitno notranjost.

Spet

Poslednjič zadrhtim
globoko vzdihnem
in prisluhnem
nebrzdanem srčnem utripu,
ki ga začutim
pod kazalcem in sredincem
medtem ko se obnemogla
oprijemata
tiste vroče in navlažene nabrekline..

S komaj opazno gubico
spustim nasmeh na usta
in se utopim v trenutek
potešene dovršenosti..

Spet
si me prevzel
me omamil
s tvojim značilnim vonjem,
ki je za talce izbral
moje prste
in me zvabil
v nepovratno raziskovanje
meja moje vzdržljivosti..

In

In sem te iskala v

tujih pogledih

tujih besedah

tujem smehu 

in dotiku.

In vedno znova so me privedli

nazaj k tebi,

v tvoj objem

tvojo bližino

tvojo bit, 
ki mi je pustila vtis

in  me ne spustila iz svojih verig.

In cela hrepenim po tebi,

da se me dotikaš

me božaš

me poljubljaš

me raziskuješ

in puščaš sledi na meni, v meni.

Tam

In sva odšla
Jaz in moje srce..

Tam,

kjer šepet vetra
razbistri 
Najine dvome

in šum morja 
odžene 
Najine strahove.

Vse tisto. Najino

Kako rada začutim 

tvojo bližino

tvojo milino

tvojo nežnost

tvojo toplino.

Ko se sredi noči privijem k tebi, 

v tvoj objem in me ti v sanjah

še močneje stisneš k sebi.

Takrat vem, da nisem sama

takrat veš, da nisi sam.

In preprosto sva.

Midva.

Svobodna.