Kako sem vrgla lopato v blato

V prvih vzdihljajih novega leta mi je pod roke prišel zapis o veščinah kako »Začeti znova«. Ob branju sem se vse bolj zavedala, kako me je vrtinec vsakdanje, monotone rutine privedel do trenutka, ko sem enostavno vrgla lopato v blato (fraza s »puško v koruzi« je zame passé, ker orožja ne podpiram, koruza pa ima visok glikemični indeks, a o tem kdaj drugič). Streznila me je misel o tem, kako me je blatno močvirje tako globoko, skorajda brezizhodno posrkalo vanj, da se me je polotil Stockholmski sindrom. Identificirala sem se s tem požirajočim blatom v katerega sem zabredla. Iz dneva v dan sem se vse bolj prepuščala neizogibni apatiji, brezbrižnosti, otopelosti, ki je vodila do točke, da me je skoraj v celoti (metaforično) prekrilo in zajelo. Kot češnjica na vrhu torte je sledil paradoks, da sem v to sama pristala; neki pritajeni glasovi iz podzavesti so mi prišepetavali kako si to zaslužim, da itak več kot tega nisem vredna, ne sposobna, skratka, tam ti je mesto. V vsej tej agoniji utapljanja so svoj piskrček pristavili še na-ključ-ni mimoidoči, ki so s svojimi vrlimi opazkami izbili sodu dno. Začutila sem tisto skrajnost imenovano"dno dna". Povratek na površje je bil bolj posledica inercije, kakor zavestne odločitve. Neka sila je presodila, da se tako klavrno pa že ne bo zaključila moja zgodba. In zdaj sem tu, ponovno na površju, s pisalom oziroma tipkovnico v roki, puščam oprijemljive, vidne sledi o tem in onem dogajanju v pod-zavest-ju. In tu, se ne bom omejevala z roki oddaje vsebin, ne bom se držala nekega točno zarisanega časovnega/prostorskega okvirja, stila pisanja, vse bo prepuščeno spontanemu in trenutnemu navdihu. Edina stalnica na katero se bom vestno naslanjala, bo zgolj moje notranje podoživljanje, ki vsekakor ne bo konformistično ali družbeno sprejemljivo, ki vsekakor ne bo z odprtimi rokami dobrodošlo ali odobreno. "Pa nič za to", si zamrmram v brk, nonštalantno.