Zgodba o Jankovih palicah in Metkinih korenčkih

V Cortini (d'ampezzo) je vse lepo, ia ia oo. Tam je vse pravljično, oja oja ii. Tu je Janko in je Metka, ki se sprehajata, raziskujeta, občudujeta in spoznavata vse lepo in pravljično aha aha a-a. Ker na dopustu je tako a ne? a ne?..hmm, žal ne. 

To je zgodba o Janku, ki je verjel, da je le metoda palice edina pravilna, tista, ki te bo popeljala do željenega rezultata in zadanega cilja.  In Metke, ki je od življenja pričakovala le korenčke, mnogo njih, ker dobri so oni za vid, a o palicah še slišati ni hotela. 

Nekega toplega poletnega dne sta se podala na pot, "ležerni sprehod", sta rekla. "Malo greva pohajkovat naokrog po gozdu", sta mislila. "Naužila se bova svežega gorskega zraka, malce pretegnila noge, nagledala in poslikala nekaj naravnih lepot za spomin", sta predvidevala. Zelo obetajoč, lep in pravljičen začetek. Sonce je prijetno sijalo, ptički so veselo prepevali, potočki žuboreli, drevesa so se rahlo upogibala v ritmu kravjih zvonov, ki so odzvanjali tam na jasici, kjer je bila trava tako kričeče zelena, da bi ji zavidal še tako vestni sosed vrtnar z angleškimi koreninami. 

Prava idila, ki je mejila že na kič. "Terna korenčkov", bi navdušeno zavzdihnila Metka. "Kje je kakšna palica?", bi cinično poizvedoval Janko. "Aha tamle je! Dejva zaviti v tole smer, zagotovo naju popelje na kakšno zanimivo destinacijo", jo je skušal prepričati. "Naj ti bo", mu je nejeverno odgovorila. In sta jo ubrala. Stranpot je vodila počasi a vztrajno navkreber. Janko je elegantno poskakoval in spretno premagoval vse ovire - korenine, luknje, prežeče veje. V tem odmaknjenem delu gozda je tako rekoč našel svoj naravni habitat, kjer se je zlahka udomačil in asimiliral z danimi okoliščinami.

A Metka? Ta se je soočala s svojo osebno kalvarijo. Sopihajoč mu je sledila in mu na vsakem drugem ovinku namenila kakšno pikro pripombo. Bentila je čez vse "palice" in si postavljala retorično vprašanje "Kaj ji je bilo tega treba?" Ko pa je tam, v dolini tihi in zeleni, imela na srebrnem pladnju toliko "korenčkov". Pa se je Janko v enem trenutku nenadoma ustavil. Dovolj mu je bilo poslušanja tega Metkinega, s pritoževanjem in negodovanjem prežetega monologa. 

"Ujetnica si svojih lastnih misli!", je izstrelil kakor iz topa. Hladne besede so ostro zarezale v Metkino vlogo žrtve, ki si jo je nadela vselej, ko se je bila primorana soočati s temi ali onimi palicami življenja. Tako rekoč katarzično so vplivale na Metkino podoživljanje tistega vzpona polnega (namišljenih) ovir.

   

Odela se je v tišino, da je lahko mirno elaborirala pravkar doživeto. Izrečena resnica jo je pošteno predramila in ji dala zagona, da je končno uvidela drugo plat medalje ter spremenila svoje dojemanje življenja. 

Vedno bodo palice in vedno bodo korenčki. Ti bodo hodili "z roko v roki" v simbiozi, eno ne bo izključevalo drugo. Med njimi moraš najti ravnovesje, ki ti bo preprečilo, da bi hodila v skrajnosti. Da bi do tega prišla, pa moraš najprej začutiti in ustvariti v sebi svoje notranje ravnovesje, harmonijo.

Te modrosti, ki so privrele na dan, so bile tako olajšanje primerljivo s tistim, ki ga je Metka izkusila, ko jo je na vrhu klančine dočakal veličasten razgled na mogočen slap. Deroče in sunkovito je bilo njegovo sporočilo: "Če potrpiš nekaj udarcev palice, ti na koncu vedno pripada nekaj grižljajev v sladke in hrustljave korenčke."

3:03 POLNOČNE REFLEKSIJE

Oditi na obisk brez vabila

Priti v gostè brez darila

Dobrodošlica ni izrečena

Zdravica je izpuščena

Počutiti se nepovabljeno

Začutiti se nezaželjeno

Kot ničè si tam, kjer ti ni mesto

Kot nujno si zlo, ki preskočilo je vrsto

Od vedno (ne)srečna

Od nekdaj (od)večna

Ona + On

Kdaj v zvezi pride do nenadnega preobrata,

 ko iz radia zveni tisti znani refren Parnega Valjka

 "Sve još miriše na nju" 

na tv scenarij iz Razočaranih gospodinj

 "Ej, kdaj boš odnesel smeti?" 

Kdaj izzveni tista opevana iskrica v njenih očeh

na račun zdolgočasenega zavijanja z njegovimi očmi?

Kdaj si prenehamo pihati na dušo 

s pocukranim "Kakor želiš ti draga/-i"

in si pričnemo v brk momljati

"Zakaj mora biti vedno vse po tvoje?"

Kdaj med sprejemanjem kompromisov

prenehamo poslušati famozne stihe Nede Ukraden

"Da se nadjemo na pola puta"

in pričnemo brati Prešernove verze

 "Vname se boj, ne boj, mesarsko klanje"?

Kdaj se neprivoščljiva fraza

 "te dva sta kot rit in srajca", ker:

 si prepletata roki ob gledanju filma, je roka na njenem kolenu med vožnjo,

 se ona privije njemu v objem na klopci, zaspita v žlički;

spremeni v privoščljivo opazko 

"te dva sta kot pes in mačka", ker:

Ona sopiha 10 metrov za njim na sprehodu, ker On benti, da je počasna, 

ker obedujeta v neznosni tišini in zaspita zatopljena vsak v svojo knjigo/mobitel

 vsak na svoji strani postelje ali celo vsak v svoji postelji?

Kdaj se preselita iz dežele, 

kjer "sije luna na obalo, ti igraš se z mano" 

in kjer "srce naj te vodi", ker na jedilniku so le "jagode in čokolada"

ter zaplavata v prometno konico ledenih gorà mrzlih vodà

in kjer srečata Josipo Lisac, ki vam podaja vremensko prognozo

"Magla svuda, magla oko nas"?

Kdaj se v njej prebudi tista umetniška žilica, da bi partnerja, 

(ki je bil na začetku idealen, točno tak, kot si je Ona zamislila) 

spremenila in ga na novo narisala ter s svojimi barvicami pobarvala?

Kdaj se v njem predrami tista celica intolerance, da bi partnerko,  

(ki je bila na začetku idealna, točno taka, kot si je On zamislil)

spremenil in ji izboljšal celostno grafično podobo ter osvežil spletno stran?

Kdaj so se njune komunikacijske veščine okrnile

 iz polnočnega debatnega krožka maratonskih razsežnosti

v format telegrama 

Ona: "Na kaj razmišljaš?" stop.

On: "Nič."stop.

Naj nadaljujem?

 Seznam je namreč dolg, vije se kot jara kača.

Se tudi vi sprašujete Kdaj?

Takrat, ko uvožen praznik ljubezni t.i. Valentinovo 

pade na isti dan/datum 

kot konec pustnega rajanja, norčij, pretvarjanja t.i. Pepelnica

 in padejo v zvezi vse maske dol.

Takrat, ko sledi 40-dnevni post

 od vseh prevelikih, s sladkorjem posutih pričakovanj, 

ki si jih je Ona ustvarila v glavi ob prepogostem gledanju romantičnih komedij, predoziranju z epizodami kultne serije "Sex&theCity"

 in prekomernem listanju ženskih biblij spisanih v vseh možnih odtenkih. 

Takrat, ko po postu sledi Velika noč in

 se na sončno nedeljo Ona in On odpravita na izlet, sprehod ob morju.

Med vožnjo iz radia "čuje se glas" Akija.

On ji nežno položi roko na koleno.

Ona ga drhteče pogleda z iskrico v očeh.

Na pol poti jo On vpraša: "A se usedeva tu na to klopco?"

Ona mu pocukrano odgovori: "Kakor želiš ti dragi!"
"Dolje na plaži ja i ti smo bili sigurni, da lako čemo popraviti svijet",
se po Jinxovo Ona in On zapleteta v globoko debato maratonskih razsežnosti.
On jo poduči, da je lahko Življenje sila enostavno in preprosto.
Ona se nauči, da v Ljubezni ne želi več komplicirati in
se zapletati v svoj lastni rep pričakovanj.

 On iz žepa potegne mali moder čokolatin:
"Tega si zgrešila tisto jutro med lovom na zaklad."
Ona se mu tesno privije v objem in si potihem zamomlja melodijo od Patetica:
"Vsak dan je Valentinovo".

Maske dol

Kako ti bodo verjeli, če sama vase ne verjameš?

Kako boš zagovarjala svojo verodostojnost,

če celo življenje igraš vloge, ki ti niso pisane na kožo?

Kako jih boš prepričala, da to ni še ena od mnogih mask,

ki si jo nadela v upanju na sprejetost?

Kako jim boš podala svoje resnice?

Kako jim boš predstavila svojo plat pravice?

Kako se boš odrekla večnemu skrivanju?

Kako boš naredila konec nenehnemu pretvarjanju?

Kako boš podrla obrambni zid visok?

Kako boš izvedla ta drastični rez, preskok?

Maske dol!

Dovoli si vase zaupati.
Dovoli si vsiljene kalupe in ideale negirati.

Dovoli si vlogo pridne punčke zavrniti.

Dovoli si tuje predstave o poteku tvoje poti odkloniti.

Dovoli si v sebe verjeti.

Dovoli si svoje srce ponovno odpreti.

Dovoli si, da padeš.

Dovoli si, da sama vstaneš.

Dovoli si za postanek možnost.

Dovoli si za zalet priložnost.

Dovoli si polet svoboden.
Dovoli si čas lagoden. 

Ne vrag, le sosed bo mejak

"Imate kaj za prijaviti?", 

zaslišim še napol v snu, zgodaj zjutraj na poti v šolo.

"Jel imate nešto za prijaviti?", 

se vprašanje ponovi, pozno popoldne na poti domov.

 "Malo špeže", je bil po navadi odgovor, ki je obmejnemu delavcu dal potrditev, da vestno in spoštljivo (če je bil šef v bližini, tudi prijazno in potrpežljivo) opravlja svoje delo in da ima dogajanje na meji pod kontrolo.

Skorajda 30 let je bila to nepogrešljiva komponenta moje dnevne migracije,

 a še dandanes se sprašujem, kako se jim je dalo vsakič znova

 (včasih celo večkrat na dan) 

povprašati po isti zadevi.

Kolikokrat sem tam, zlasti poleti zgubljala živce, predvsem pa čas,

 ker so ti obmejni delavci vestno spoštovali pravila

 in so jih, kakopak dosledno izvajali.

Niti ne štejem več.

"Pa si se morda kaj naučila, 
medtem ko si cepetajoče pritiskala v prazno po gasu 

in ga z grdim pogledom na hitro odslovila?"

Niti ne. Prvič.

"Če že tako vehementno zagovarjaš tezo, da iz vsake življenjske izkušnje odneseš nekaj pozitivnega, ali velja isto tudi za to, v neskončnost ponavljajočo lekcijo?"

Niti ne. Drugič.

"Eee ti moja kovačeva kobila, si spet ostala bosa, kajne?"

~~~

Odmor za malico si popestrim z dolgim telefonskim klicem. 

Sestrski klepet, kjer si med ažuriranjem  trivialnih tematik,

 recipročno stresava iz rokava tudi kakšno življenjsko modrost.

Beseda nanese tudi na osebne meje.

 O postavljanju svojih lastnih in spoštovanju tujih. 

Ob koncu pogovora trčim ob zid spoznanja, 

da moram pod nujno pričeti s polaganjem novih temeljev mejnih kamnov,

 ki obdajajo moj osebni prostor.

 Nekdanji, prvotni, so se namreč pošteno zamajali, obrasel jih je plevel, 

ovile debele plasti prahu.

 Prijel se jih je sloves, da so irelevantni, zatorej ni nikakršne potrebe,

 da se jih dosledno upošteva, spoštuje, priznava. 

Povrh vsega sem si, zaradi svoje

 nenehne obzirnosti, prekomerne fleksibilnosti, kronične popustljivosti, neprestanega zatiskanja oči ter pogledov skozi prste,

že nakopala na grbo breme trajne napetosti in stalnih frustracij. 

~~~

"Zakaj moraš vedno zbadati nazaj s pikrimi pripombami

in špikati z zadirčnimi opazkami?

Drago te bo stal ta tvoj strupeni jezik, veš!",

me je pokroviteljsko svarila mama vsakič, ko sem zašilila svoje jezikovne bodice.

A prezirala sem njen nasvet.

Še več. Konice teh bodic so z leti zarezale

vse bolj ostro, surovo, neizprosno.

Vsakokrat, ko sem začutila, da so moje osebne meje ogrožene,

 sem se postavila v bran in ognjevit napad.

Že ob najmanjši priliki, ki je nakazovala prežečo nevarnost za mejno črto,

sem se iz male, prisrčne, zlate ribice v hipu prelevila

v veliko, neustrašno, bodikavo škarpeno.

"Čemu te Kafkine preobrazbe?", se sprašujem. Prvič.

"Od kod izhaja ta potreba po krčeviti obrambi in s strupom oboroženim napadanjem, ko pa ti nihče nič žalega noče?", se sprašujem. Drugič.

Do odgovora se dokopljem nekega poznega popoldneva,

ko na poti domov čakam v koloni pred mejo,

 že dobrih 15 minut brez oprijemljivega razloga.

Ni (še) poletne sezone, obmejni delavci (še) ne stavkajo.

"Aha, seveda, uvajajo novega sodelavca, ki vestno, spoštljivo in dosledno

opravlja svoje delo (ker je šef v bližini, to počne zelo prijazno in potrpežljivo)",

ugotovim, ko nasmejana in pomirjena pridem na vrsto.

Verjetno me je tako prevzel tisti krasen razgled do Dolomitov uokvirjen z osupljivim sončnim zahodom, ki je obarval jasno nebo v zlate nianse,

da sem čisto pozabila na cepetajoče pritiskanje v prazno po gasu.

In mi klikne.

Pravila svojih osebnih meja nisem zastavila na ustrezen način.

Zgled sem imela pred nosom skorajda 30 let vsak dan in nisem uvidela tako jasnega sporočila:

1. Dogajanje na svoji osebni meji moraš imeti dosledno pod kontrolo

čisto vsak dan, brez izjeme.

2. Včasih to storiš tudi večkrat na dan, ko želi kakšen nepridipravi uveljavljati na tvojem teritoriju svoja pravila.

3. Mejno črto neguješ, ohranjaš in vzdržuješ vestno in spoštljivo,

brez popuščanja, pogledov skozi prste ali zapiranja oči.

4. Za vse veljajo ista pravila od katerih ne odstopaš na račun tvoje prekomerne fleksibilnosti, nenehne obzirnosti ali kronične popustljivosti.

5. Smernice tvojih osebnih meja predočiš vsem sosedom v vednost, na prijazen, vljuden, predvsem pa potrpežljiv način, tako da bodo seznanjeni o pravilnem postopanju v tvoji bližini.

Predvsem pa, zapiši si to za uho:

Meja je stik in ne frontna črta, zato naj bo kot taka

 priložnost za srčno srečanje

in ne možnost za strupeni boj!

Pripeljem se domov.

Cela hiša tako omamno diši, pa vprašam mamo, kaj bo danes za večerjo.

 Veselo mi pokaže njen svež ulov iz ribarnice:

"Škarpeno sem dala v pečico, s pečenim krompirčkom, ker tam ji je mesto."

In meni se že cedijo sline.

Došel je došel Zeleni Jurij

Sivo, hladno, deževno jutro.

Počasno prebujanje se zavleče v večkratne podaljške dremeža.

Nimam ne srčne želje ne židane volje, 

da bi zapustila toplo, udobno in mehko ležišče.

Nič me ne vleče, spodbuja, motivira,

 da bi opustila varno, nočno gnezdišče.

Tam zunaj nimam nikakršnih oprijemljivih, tehtnih, smiselnih razlogov, 

da bi pozabila na domače, gostoljubno zatočišče.

V upanju, da bi omilila zgodnje znake depresije

 in preusmerila misli iz brezvoljne apatije,

 vzamem v roke tisto bleščeče, svetleče, digitalno okno v svet virtualije.

Protokolarna pravila branja prvih, svežih, jutranjih novic so jasna:

- striktno se držimo aplikacij in strani, 

ki nam zagotavljajo zabavo, sprostitev, uteho, odmik, odklop;

 ker to potrebujemo v življenju,

- striktno se izogibamo aplikacijam in stranem, 

ki so politično, negativno, nergavo, kritično obarvane;

 ker to ne potrebujemo v življenju.

Dolgoletna, vsakodnevna, dosledna udeležba na tekmovanju

"Kdo si bo prislužil lento najbolj klikanega, všečkanega v virtuali",

 je že terjala svoj davek. 

Kazalec si je od silnega drsanja po bleščeči, svetleči podlagi, 

nakopal na grbo "teniški komolec".

Oči, ki jih z enim klikom pošljem na ekspresno pašo, 

zaznavajo prve tančice zamegljenega pogleda. 

Duša se prenajéda balzama 

ob spremljavi glasnih "mooo" vzdihov in "ja pa iiiii" insertov.

A tisti, ki bo tokrat deležen resnejše obravnave je Ego, se popravljam, Cepe. 

Ta se je od vsega glasnega, burnega, silovitega cepetanja 

ob digitalnem oknu tako utrudil, 

da je predal štafeto drugemu možu. 

Kliče se Jurij, piše Zeleni.

Legenda pripoveduje, kako mladenič, odet v zelen bršljan,

 na Jurjevo (24.april) 

prijezdi na konju

 in v deželo prinese Pomlad.

V zgodbi, ki sledi, pa mladenič, odet v zelen bršljan, 

vsako jutro, popoldan ali večer, 

prijezdi na konju

 in v deželo prinese Zavist.

Prav ste slišali. 

V prostem času se družim z Zelenim Jurijem.

Prav ste prebrali. 

V prostem času se ovijem v 50 odtenkov zelene zavisti.

Evo, pa je šla titula "Miss Simpatije".

Zgodaj zjutraj se na modnem portalu zagledam v čudovit svilen kimono krem barve, dekoriran s češnjevimi cvetovi in obrobljen z žametno čipko.
"Mooo, kako bi ga imela! Tako bi se lepo podal s tistimi bordo čeveljci.
Le kje ga je kupila?", zavistno in potrto zavzdihnem,
medtem ko na oni strani,
konj Zelenega Jurija podrsava s kopitom po tleh.

Namesto malice si privoščim nekaj voajerskih trenutkov na strani neke zvezdnice, ki ponosno predstavlja dieto, s katero je prišla v pičlih nekaj mesecih do svoje božanske, greha vredne postave z oblinami na ravno pravšnjih mestih.
"Oooh, kako bi tudi jaz ponovno prišla na tisto težo iz srednje šole!
Le kako ji je uspelo?", zavistno in otožno zajamem zrak,
medtem ko na oni strani,
konj Zelenega Jurija počasi koraka v taktih.

Ob popoldanski čajanki si ogledujem prijateljičin album impresivnih fotografij
 iz njenega zadnjega enomesečnega potovanja po Madagaskarju.
"Ja pa iii, poglej tega prisrčnega lemurja! Od nekdaj sem se želela
 družiti, objemati in stiskati z njimi.
 Le zakaj si ne morem privoščiti tega?", zavistno in razočarano sopiham,
medtem ko na oni strani,
 konj Zelenega Jurija spretno preskakuje ovire.

V iskanju idej, kaj bi skuhala za večerjo, se znajdem na kuharskem blogu,
ki ga spremljam že en lep čas. Pritegne me kako je vse premišljeno do podtankosti; enostavni (zdravi) recepti, dodelana grafična podoba, igriv slog pisanja obogaten z njenimi ilustracijami, predvsem pa ona, ki piše in ustvarja ta blog,
ki kar kriči po oznaki "Da, to je moja sanjska služba!"
"Jooj, kako bi tudi jaz vsem veselo oznanjala, da opravljam tako delo, ki me radosti, izpopolnjuje, prinaša osebni razvoj, karierni napredek.
Le kdaj mi bo uspelo svoj hobi zasukati v vir zaslužka?", zavistno in potolčeno
komajda opazno naredim dolg vzdih in še daljši izdih,
medtem ko na oni strani zaslišim,
kako se je konj Zelenega Jurija pognal v nagel, divji dir.

Pred spanjem zasledim nov zapis na spletni strani tuje pisateljice.
 Mlada je,  mojih let a že živi svoj namen, izpolnjuje svoje poslanstvo,
sledi izključno svojemu srcu.
Piše o tem, kako je dala odpoved v navidezno sanjski službi
 in se je namesto tega odločila za samostojno pot.
 Ta je bila sicer trnova, zahtevna a vredna vsake bolečine, padca.
Ostanem brez besed in skoraj brez diha.
Vse to mi je namreč odvzela zavist,
 ki je besno in vihravo prijezdila v galopu na konju Zelenega Jurija.

Ovila me je v 50 plasti zelenja pod težo katerega sem se sesedla. 

Tam sem nemo obtičala dolgo, predolgo.
Po glavi so se mi rojila vprašanja o tem,
Zakaj sem v svoje življenje pritegnila Zelenega Jurija?
Zakaj se on kar naprej vrača k meni?
Ti njegovi burni prihodi mi zagotovo želijo nekaj povedati, le kaj?

Nekega dne, ko si je Zeleni Jurij, utrujen od vsakodnevnega galopiranja, začel postavljati manežo v moji bližini, sem zbrala pogum, pristopila do njega in ga direktno, brez obotavljanja vprašala:
"Čemu se vračaš? Čemu vsi ti tvoji povratki?"

Neposreden je bil tudi njegov odgovor:
"Preveč se ukvarjaš, obremenjuješ in posvečaš vso svojo pozornost drugim.
Dokler se bo tvoje življenje vrtelo okrog tujih, se bom jaz vrtel okrog tebe."
Je zašvrknilo iz njega kot bič, ki želi ukrotiti nebrzdano naravo v meni.
Vedela sem, da ne bom zmogla kar tako čez noč opustiti te grde navade, ki se je tako globoko zarezala vame, da je postala del mene kot podkev v kopitu.

Minilo je nekaj dolgih, zelenih dni.
Medtem ko sem pometala in urejala njegovo jahalnico,
 da bo vse nared za vnovični obisk, me je prešinilo:

"Ooh, kako občudujem človeka, ki ga ne obvladuje Zeleni Jurij,
 se popravljam, Zavist.

Njemu z vsemi častmi štafetno predajam svojo lento "M.Simpatije".

V znak visokega odlikovanja za uspešno premagovanje
trdovratne, neomajne ovijalke zelene bršljanovke."

"Čakaj, čakaj, ustavite konje!
Kaj je rekla?
Da nekoga občuduje, ga časti.
 Mu nič več ne zavida?",
se je zmagoslavno začudil Zeleni Jurij.
"Pa to je čudovito!
Premagala je samo sebe, se odrešila slabega vzorca
 in meni prihranila dodatne službene poti in pisanje dnevnic."
Zadovoljen je obesil sedlo na klin in se k meni ni več vrnil, no ja,
razen 24.aprila, takrat se bo v deželi pojavil po službeni dolžnosti.