Sivo, hladno, deževno jutro.
Počasno prebujanje se zavleče v večkratne podaljške dremeža.
Nimam ne srčne želje ne židane volje,
da bi zapustila toplo, udobno in mehko ležišče.
Nič me ne vleče, spodbuja, motivira,
da bi opustila varno, nočno gnezdišče.
Tam zunaj nimam nikakršnih oprijemljivih, tehtnih, smiselnih razlogov,
da bi pozabila na domače, gostoljubno zatočišče.
V upanju, da bi omilila zgodnje znake depresije
in preusmerila misli iz brezvoljne apatije,
vzamem v roke tisto bleščeče, svetleče, digitalno okno v svet virtualije.
Protokolarna pravila branja prvih, svežih, jutranjih novic so jasna:
- striktno se držimo aplikacij in strani,
ki nam zagotavljajo zabavo, sprostitev, uteho, odmik, odklop;
ker to potrebujemo v življenju,
- striktno se izogibamo aplikacijam in stranem,
ki so politično, negativno, nergavo, kritično obarvane;
ker to ne potrebujemo v življenju.
Dolgoletna, vsakodnevna, dosledna udeležba na tekmovanju
"Kdo si bo prislužil lento najbolj klikanega, všečkanega v virtuali",
je že terjala svoj davek.
Kazalec si je od silnega drsanja po bleščeči, svetleči podlagi,
nakopal na grbo "teniški komolec".
Oči, ki jih z enim klikom pošljem na ekspresno pašo,
zaznavajo prve tančice zamegljenega pogleda.
Duša se prenajéda balzama
ob spremljavi glasnih "mooo" vzdihov in "ja pa iiiii" insertov.
A tisti, ki bo tokrat deležen resnejše obravnave je Ego, se popravljam, Cepe.
Ta se je od vsega glasnega, burnega, silovitega cepetanja
ob digitalnem oknu tako utrudil,
da je predal štafeto drugemu možu.
Kliče se Jurij, piše Zeleni.
Legenda pripoveduje, kako mladenič, odet v zelen bršljan,
na Jurjevo (24.april)
prijezdi na konju
in v deželo prinese Pomlad.
V zgodbi, ki sledi, pa mladenič, odet v zelen bršljan,
vsako jutro, popoldan ali večer,
prijezdi na konju
in v deželo prinese Zavist.
Prav ste slišali.
V prostem času se družim z Zelenim Jurijem.
Prav ste prebrali.
V prostem času se ovijem v 50 odtenkov zelene zavisti.
Evo, pa je šla titula "Miss Simpatije".
Zgodaj zjutraj se na modnem portalu zagledam v čudovit svilen kimono krem barve, dekoriran s češnjevimi cvetovi in obrobljen z žametno čipko.
"Mooo, kako bi ga imela! Tako bi se lepo podal s tistimi bordo čeveljci.
Le kje ga je kupila?", zavistno in potrto zavzdihnem,
medtem ko na oni strani,
konj Zelenega Jurija podrsava s kopitom po tleh.
"Mooo, kako bi ga imela! Tako bi se lepo podal s tistimi bordo čeveljci.
Le kje ga je kupila?", zavistno in potrto zavzdihnem,
medtem ko na oni strani,
konj Zelenega Jurija podrsava s kopitom po tleh.
Namesto malice si privoščim nekaj voajerskih trenutkov na strani neke zvezdnice, ki ponosno predstavlja dieto, s katero je prišla v pičlih nekaj mesecih do svoje božanske, greha vredne postave z oblinami na ravno pravšnjih mestih.
"Oooh, kako bi tudi jaz ponovno prišla na tisto težo iz srednje šole!
Le kako ji je uspelo?", zavistno in otožno zajamem zrak,
medtem ko na oni strani,
konj Zelenega Jurija počasi koraka v taktih.
Ob popoldanski čajanki si ogledujem prijateljičin album impresivnih fotografij
iz njenega zadnjega enomesečnega potovanja po Madagaskarju.
"Ja pa iii, poglej tega prisrčnega lemurja! Od nekdaj sem se želela
družiti, objemati in stiskati z njimi.
Le zakaj si ne morem privoščiti tega?", zavistno in razočarano sopiham,
medtem ko na oni strani,
konj Zelenega Jurija spretno preskakuje ovire.
V iskanju idej, kaj bi skuhala za večerjo, se znajdem na kuharskem blogu,
ki ga spremljam že en lep čas. Pritegne me kako je vse premišljeno do podtankosti; enostavni (zdravi) recepti, dodelana grafična podoba, igriv slog pisanja obogaten z njenimi ilustracijami, predvsem pa ona, ki piše in ustvarja ta blog,
ki kar kriči po oznaki "Da, to je moja sanjska služba!"
"Jooj, kako bi tudi jaz vsem veselo oznanjala, da opravljam tako delo, ki me radosti, izpopolnjuje, prinaša osebni razvoj, karierni napredek.
Le kdaj mi bo uspelo svoj hobi zasukati v vir zaslužka?", zavistno in potolčeno
komajda opazno naredim dolg vzdih in še daljši izdih,
medtem ko na oni strani zaslišim,
kako se je konj Zelenega Jurija pognal v nagel, divji dir.
Pred spanjem zasledim nov zapis na spletni strani tuje pisateljice.
Mlada je, mojih let a že živi svoj namen, izpolnjuje svoje poslanstvo,
sledi izključno svojemu srcu.
Piše o tem, kako je dala odpoved v navidezno sanjski službi
in se je namesto tega odločila za samostojno pot.
Ta je bila sicer trnova, zahtevna a vredna vsake bolečine, padca.
Ostanem brez besed in skoraj brez diha.
Vse to mi je namreč odvzela zavist,
ki je besno in vihravo prijezdila v galopu na konju Zelenega Jurija.
"Oooh, kako bi tudi jaz ponovno prišla na tisto težo iz srednje šole!
Le kako ji je uspelo?", zavistno in otožno zajamem zrak,
medtem ko na oni strani,
konj Zelenega Jurija počasi koraka v taktih.
Ob popoldanski čajanki si ogledujem prijateljičin album impresivnih fotografij
iz njenega zadnjega enomesečnega potovanja po Madagaskarju.
"Ja pa iii, poglej tega prisrčnega lemurja! Od nekdaj sem se želela
družiti, objemati in stiskati z njimi.
Le zakaj si ne morem privoščiti tega?", zavistno in razočarano sopiham,
medtem ko na oni strani,
konj Zelenega Jurija spretno preskakuje ovire.
V iskanju idej, kaj bi skuhala za večerjo, se znajdem na kuharskem blogu,
ki ga spremljam že en lep čas. Pritegne me kako je vse premišljeno do podtankosti; enostavni (zdravi) recepti, dodelana grafična podoba, igriv slog pisanja obogaten z njenimi ilustracijami, predvsem pa ona, ki piše in ustvarja ta blog,
ki kar kriči po oznaki "Da, to je moja sanjska služba!"
"Jooj, kako bi tudi jaz vsem veselo oznanjala, da opravljam tako delo, ki me radosti, izpopolnjuje, prinaša osebni razvoj, karierni napredek.
Le kdaj mi bo uspelo svoj hobi zasukati v vir zaslužka?", zavistno in potolčeno
komajda opazno naredim dolg vzdih in še daljši izdih,
medtem ko na oni strani zaslišim,
kako se je konj Zelenega Jurija pognal v nagel, divji dir.
Pred spanjem zasledim nov zapis na spletni strani tuje pisateljice.
Mlada je, mojih let a že živi svoj namen, izpolnjuje svoje poslanstvo,
sledi izključno svojemu srcu.
Piše o tem, kako je dala odpoved v navidezno sanjski službi
in se je namesto tega odločila za samostojno pot.
Ta je bila sicer trnova, zahtevna a vredna vsake bolečine, padca.
Ostanem brez besed in skoraj brez diha.
Vse to mi je namreč odvzela zavist,
ki je besno in vihravo prijezdila v galopu na konju Zelenega Jurija.
Ovila me je v 50 plasti zelenja pod težo katerega sem se sesedla.
Tam sem nemo obtičala dolgo, predolgo.
Po glavi so se mi rojila vprašanja o tem,
Zakaj sem v svoje življenje pritegnila Zelenega Jurija?
Zakaj se on kar naprej vrača k meni?
Ti njegovi burni prihodi mi zagotovo želijo nekaj povedati, le kaj?
Nekega dne, ko si je Zeleni Jurij, utrujen od vsakodnevnega galopiranja, začel postavljati manežo v moji bližini, sem zbrala pogum, pristopila do njega in ga direktno, brez obotavljanja vprašala:
"Čemu se vračaš? Čemu vsi ti tvoji povratki?"
Neposreden je bil tudi njegov odgovor:
"Preveč se ukvarjaš, obremenjuješ in posvečaš vso svojo pozornost drugim.
Dokler se bo tvoje življenje vrtelo okrog tujih, se bom jaz vrtel okrog tebe."
Je zašvrknilo iz njega kot bič, ki želi ukrotiti nebrzdano naravo v meni.
Vedela sem, da ne bom zmogla kar tako čez noč opustiti te grde navade, ki se je tako globoko zarezala vame, da je postala del mene kot podkev v kopitu.
Minilo je nekaj dolgih, zelenih dni.
Medtem ko sem pometala in urejala njegovo jahalnico,
da bo vse nared za vnovični obisk, me je prešinilo:
Po glavi so se mi rojila vprašanja o tem,
Zakaj sem v svoje življenje pritegnila Zelenega Jurija?
Zakaj se on kar naprej vrača k meni?
Ti njegovi burni prihodi mi zagotovo želijo nekaj povedati, le kaj?
Nekega dne, ko si je Zeleni Jurij, utrujen od vsakodnevnega galopiranja, začel postavljati manežo v moji bližini, sem zbrala pogum, pristopila do njega in ga direktno, brez obotavljanja vprašala:
"Čemu se vračaš? Čemu vsi ti tvoji povratki?"
Neposreden je bil tudi njegov odgovor:
"Preveč se ukvarjaš, obremenjuješ in posvečaš vso svojo pozornost drugim.
Dokler se bo tvoje življenje vrtelo okrog tujih, se bom jaz vrtel okrog tebe."
Je zašvrknilo iz njega kot bič, ki želi ukrotiti nebrzdano naravo v meni.
Vedela sem, da ne bom zmogla kar tako čez noč opustiti te grde navade, ki se je tako globoko zarezala vame, da je postala del mene kot podkev v kopitu.
Minilo je nekaj dolgih, zelenih dni.
Medtem ko sem pometala in urejala njegovo jahalnico,
da bo vse nared za vnovični obisk, me je prešinilo:
"Ooh, kako občudujem človeka, ki ga ne obvladuje Zeleni Jurij,
se popravljam, Zavist.
se popravljam, Zavist.
Njemu z vsemi častmi štafetno predajam svojo lento "M.Simpatije".
V znak visokega odlikovanja za uspešno premagovanje
trdovratne, neomajne ovijalke zelene bršljanovke."
"Čakaj, čakaj, ustavite konje!
Kaj je rekla?
Da nekoga občuduje, ga časti.
Mu nič več ne zavida?",
se je zmagoslavno začudil Zeleni Jurij.
"Pa to je čudovito!
Premagala je samo sebe, se odrešila slabega vzorca
in meni prihranila dodatne službene poti in pisanje dnevnic."
Zadovoljen je obesil sedlo na klin in se k meni ni več vrnil, no ja,
razen 24.aprila, takrat se bo v deželi pojavil po službeni dolžnosti.
trdovratne, neomajne ovijalke zelene bršljanovke."
"Čakaj, čakaj, ustavite konje!
Kaj je rekla?
Da nekoga občuduje, ga časti.
Mu nič več ne zavida?",
se je zmagoslavno začudil Zeleni Jurij.
"Pa to je čudovito!
Premagala je samo sebe, se odrešila slabega vzorca
in meni prihranila dodatne službene poti in pisanje dnevnic."
Zadovoljen je obesil sedlo na klin in se k meni ni več vrnil, no ja,
razen 24.aprila, takrat se bo v deželi pojavil po službeni dolžnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar