Ne vrag, le sosed bo mejak

"Imate kaj za prijaviti?", 

zaslišim še napol v snu, zgodaj zjutraj na poti v šolo.

"Jel imate nešto za prijaviti?", 

se vprašanje ponovi, pozno popoldne na poti domov.

 "Malo špeže", je bil po navadi odgovor, ki je obmejnemu delavcu dal potrditev, da vestno in spoštljivo (če je bil šef v bližini, tudi prijazno in potrpežljivo) opravlja svoje delo in da ima dogajanje na meji pod kontrolo.

Skorajda 30 let je bila to nepogrešljiva komponenta moje dnevne migracije,

 a še dandanes se sprašujem, kako se jim je dalo vsakič znova

 (včasih celo večkrat na dan) 

povprašati po isti zadevi.

Kolikokrat sem tam, zlasti poleti zgubljala živce, predvsem pa čas,

 ker so ti obmejni delavci vestno spoštovali pravila

 in so jih, kakopak dosledno izvajali.

Niti ne štejem več.

"Pa si se morda kaj naučila, 
medtem ko si cepetajoče pritiskala v prazno po gasu 

in ga z grdim pogledom na hitro odslovila?"

Niti ne. Prvič.

"Če že tako vehementno zagovarjaš tezo, da iz vsake življenjske izkušnje odneseš nekaj pozitivnega, ali velja isto tudi za to, v neskončnost ponavljajočo lekcijo?"

Niti ne. Drugič.

"Eee ti moja kovačeva kobila, si spet ostala bosa, kajne?"

~~~

Odmor za malico si popestrim z dolgim telefonskim klicem. 

Sestrski klepet, kjer si med ažuriranjem  trivialnih tematik,

 recipročno stresava iz rokava tudi kakšno življenjsko modrost.

Beseda nanese tudi na osebne meje.

 O postavljanju svojih lastnih in spoštovanju tujih. 

Ob koncu pogovora trčim ob zid spoznanja, 

da moram pod nujno pričeti s polaganjem novih temeljev mejnih kamnov,

 ki obdajajo moj osebni prostor.

 Nekdanji, prvotni, so se namreč pošteno zamajali, obrasel jih je plevel, 

ovile debele plasti prahu.

 Prijel se jih je sloves, da so irelevantni, zatorej ni nikakršne potrebe,

 da se jih dosledno upošteva, spoštuje, priznava. 

Povrh vsega sem si, zaradi svoje

 nenehne obzirnosti, prekomerne fleksibilnosti, kronične popustljivosti, neprestanega zatiskanja oči ter pogledov skozi prste,

že nakopala na grbo breme trajne napetosti in stalnih frustracij. 

~~~

"Zakaj moraš vedno zbadati nazaj s pikrimi pripombami

in špikati z zadirčnimi opazkami?

Drago te bo stal ta tvoj strupeni jezik, veš!",

me je pokroviteljsko svarila mama vsakič, ko sem zašilila svoje jezikovne bodice.

A prezirala sem njen nasvet.

Še več. Konice teh bodic so z leti zarezale

vse bolj ostro, surovo, neizprosno.

Vsakokrat, ko sem začutila, da so moje osebne meje ogrožene,

 sem se postavila v bran in ognjevit napad.

Že ob najmanjši priliki, ki je nakazovala prežečo nevarnost za mejno črto,

sem se iz male, prisrčne, zlate ribice v hipu prelevila

v veliko, neustrašno, bodikavo škarpeno.

"Čemu te Kafkine preobrazbe?", se sprašujem. Prvič.

"Od kod izhaja ta potreba po krčeviti obrambi in s strupom oboroženim napadanjem, ko pa ti nihče nič žalega noče?", se sprašujem. Drugič.

Do odgovora se dokopljem nekega poznega popoldneva,

ko na poti domov čakam v koloni pred mejo,

 že dobrih 15 minut brez oprijemljivega razloga.

Ni (še) poletne sezone, obmejni delavci (še) ne stavkajo.

"Aha, seveda, uvajajo novega sodelavca, ki vestno, spoštljivo in dosledno

opravlja svoje delo (ker je šef v bližini, to počne zelo prijazno in potrpežljivo)",

ugotovim, ko nasmejana in pomirjena pridem na vrsto.

Verjetno me je tako prevzel tisti krasen razgled do Dolomitov uokvirjen z osupljivim sončnim zahodom, ki je obarval jasno nebo v zlate nianse,

da sem čisto pozabila na cepetajoče pritiskanje v prazno po gasu.

In mi klikne.

Pravila svojih osebnih meja nisem zastavila na ustrezen način.

Zgled sem imela pred nosom skorajda 30 let vsak dan in nisem uvidela tako jasnega sporočila:

1. Dogajanje na svoji osebni meji moraš imeti dosledno pod kontrolo

čisto vsak dan, brez izjeme.

2. Včasih to storiš tudi večkrat na dan, ko želi kakšen nepridipravi uveljavljati na tvojem teritoriju svoja pravila.

3. Mejno črto neguješ, ohranjaš in vzdržuješ vestno in spoštljivo,

brez popuščanja, pogledov skozi prste ali zapiranja oči.

4. Za vse veljajo ista pravila od katerih ne odstopaš na račun tvoje prekomerne fleksibilnosti, nenehne obzirnosti ali kronične popustljivosti.

5. Smernice tvojih osebnih meja predočiš vsem sosedom v vednost, na prijazen, vljuden, predvsem pa potrpežljiv način, tako da bodo seznanjeni o pravilnem postopanju v tvoji bližini.

Predvsem pa, zapiši si to za uho:

Meja je stik in ne frontna črta, zato naj bo kot taka

 priložnost za srčno srečanje

in ne možnost za strupeni boj!

Pripeljem se domov.

Cela hiša tako omamno diši, pa vprašam mamo, kaj bo danes za večerjo.

 Veselo mi pokaže njen svež ulov iz ribarnice:

"Škarpeno sem dala v pečico, s pečenim krompirčkom, ker tam ji je mesto."

In meni se že cedijo sline.