Zbudil me je hladen zrak, ki je zarezal v iztekajočo avgustovsko soparo. Jesen je predčasno najavila svoj prihod. Brezhibno se je opremila z žvižgajočo burjo in težkimi dežnimi kapljami.
Podeliva si tanko poletno pokrivalo. Tesno se privijem v tvoj objem, kjer se počutim varno, zaščiteno. Po dolgih, nevzdržno vročih, neprespanih nočeh, mi spet prija tista izgubljena bližina, ki me pogreje in pomiri.
S težkim srcem se odtrgam iz te cone udobja in se napotim novim delovnim obveznostim naproti. Na terasi si privoščim kratko meditacijo ob srkanju kompota. Pogled proti obzorju se ustavi na gorah, ki so pobeljene s snegom.
Čisto pri tleh, skozi svežo jutranjo meglico, nemirno in glasno leta ducat lastovk. Njihovo nizko letenje napoveduje novo pošiljko dežja. A mojo pozornost pritegne nekaj povsem drugega. Na okenski polici zaznam nenavaden prizor. Objem dveh lastovk.
Nenaden vdor mraza je presenetil tudi njiju. Stiskata se ena k drugi. Mirno in tiho. Ena v drugi sta našli topel in varen pristan. Za nekaj časa sta opustili klic po svobodnem letenju ter se zatekli k počitku.
Predrami se tisti znani cmok v grlu.
Zaskeli se tista rana za katero je vedno zmanjkalo obližev.
Zaščemi me tisti drobec peska v očeh.
Pod pretvezo nedostopnosti, ki je mejila že na rahlo nadutost, sem ga vedno zavračala in se mu ognila v najširšem loku.
Topel.
Pod masko lažne skromnosti, ki je mejila že na samozadostnost, sem se mu dolgoročno odrekla, ker brez njega zlahka shajam.
Ljubeč.
Pod krinko navidezne hrabrosti, sem šla tako daleč, da sem sama sebe prepričala, kako zmorem pogumno premagati vse zmaje in da pri tem nikoli ne prosim za pomoč.
Varen.
Objem.
Nisem vedela kako močno si ga pravzaprav želim, potrebujem, pogrešam.
Objem.
Tvoj. Njen. Njegov.
Samo objemi se in vse bo dobro.
Samo objemi se in vrnil se bo nasmeh na obraz.
Samo objemi se in spet se boš počutila varno, zaščiteno, sprejeto.
Začni pri sebi in objemi bodo kar deževali, tako kot na to hladno jesensko jutro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar