Sveža poletna Zora se riše na obzorju Piranskem.
Nasmeh na njenem obrazu doni po Trubarjevi ulici.
Napoveduje tvoj predčasni prihod, mudi se ti.
Dodeljeno ti je namreč veliko, pomembno poslanstvo.
Bila si izbrana za vlogo Matere Pričakovane.
Tiste, ki bo rešila gordijski vozel ženskega rodu.
Podarila si poljub Življenja Njej, ki bo pozdravila svet.
Nemudoma si se lotila dela, načrta si se držala do podtankosti.
Nič ni bilo prepuščeno naključju.
Nič ni ušlo izpod nadzora tvojih kačje zelenih oči.
Že kot mala punčka, ki je brala Piko Nogavičko, si vedela, da si želiš dvoje.
Malo navihano opico in impozantnega pogumnega konja. Oboje si dobila.
Že kot velika punca, ki je brala zgodbo o švedski kraljici Kristini, si me videla v njej. Izstopajoči, ekstravagantni ženski, ki jo je od nekdaj pritegnila skrivnost alkimije. Dala si mi glas.
V skrbno sešito zibko, si mi položila doto plemenite, poštene vzgoje, z visokimi moralnimi vrednotami na čelu, kot se za prave princeske spodobi.
Popotno culo žabe vrečkarke, si obložila z brezpogojno ljubeznijo, dobrosrčnostjo, predanostjo, toplino.
Kot nepogrešljiv ščepec soli v čebulni juhi, si me obogatila s tvojo igrivostjo, nalezljivim nasmeškom in pozitivno držo, ne glede na oblake, ki zakrivajo sonce.
A tisti najbolj dragocen, neprecenljiv dar, ki si mi ga vztrajno in potrpežljvo prenesla, so bile veščine tenkočutnega pisanja. Vame so se zasidrale nežno, kot je lahko le češnjev cvet in hkrati prodorno, kot so lahko le prvi sončni žarki ob jutranji Zori.
Verjela si vame velikokrat bolj, kot sem sama sebi.
Zaupala si vame velikokrat bolj, kot je preostali svet.
Poglej me Mami, letim.
Hvala ti za moč v krilih, pogum v srcu, mir v duši.
Ni komentarjev:
Objavite komentar