Dvignimo sidra

Nekoč, davno že tega, je bila v malem zalivu na severu "Sunčanog Jadrana" zasidrana drobna, ljubka jadrnica.

Navkljub svoji neznatnosti je bila opremljena z najboljšim navigacijskim sistemom, najmočnejšimi jadri, najtrdnješim trupom ter najbolj dovršeno zunanjo podobo daleč naokoli. A vse to ni bilo dovolj. Plovbe na velikih, širnih morjih ni dočakala. 

Sonce jo je botrilo, pridi.

Veter jo je nagovarjal, pojdi.

Morje jo je vabilo, odpluj. 

Obzorje ji je obljubilo, lepo ti bo.

A ni zmogla, nepremično je tam čakala. Čakala je namreč na znak kapitana, ki pa ni nikoli prišel. Medtem so se na koledarju obračali dnevi, meseci, letni časi, ki so se spremenili v desetletja, tri, če smo natančni. 

Ves ta čas, ko je bila zasidrana, si je ogledovala druga plovila - večja, manjša, slabša, zmogljivejša od nje kako se odpravljajo na odprto morje ter se spraševala, kaj imajo oni, kar ona ne premore. 

Pa le zbere pogum in vpraša kapitana, zakaj ji ni dovoljeno, da dvigne sidro. Ta ji natvezi nek izmišljen razlog, samo da ima mir. In vsakič znova, ko je jadrnica prosila, skorajda že moledovala za plovbo, ji je kapitan serviral s pripravljenim odgovorom: "ne moreš, ne smeš, ne da se, prevelik strošek si, nimam dovolj denarja za plovbo, premajhna si za odprto morje, nisi pripravljena na valove, nisi sposobna ujeti pravi veter, nisi vredna navigacije..."

Ne, nisi, ne moreš, ne da se...Vse kar je slišala in ponotranjila so bile samo negacije in z leti se je prepričala, da je vse to res in da ji plovba enostavno ni namenjena. Zataknila se je v tuje strahove in jih prevzela za svoje. A ni vedela, da so vsa ta prepričanja izvirala iz njega, kapitana in ne iz nje, jadrnice.

Negacije so zahtevale posledice - razvila se je Zamera, dosti, preveč njih, ki so jo vlekla navzdol. 

Neko deževno jutro usmeri pogled navzdol proti dnu zaliva. Ogorčeno ugotovi, da je obdana s težkimi, zarjavelimi, z algami poraščenimi sidri, ki so preprečevali svobodno plovbo. Vsa ta leta je kopičila okrog svojega trupa sidra zamer, strahu, jeze, žalosti, bolečin, ki ji je zadal kapitan. To je zanjo predstavljalo veliko breme, ogromno težo, ki jo je potiskalo navzdol, jo zadrževalo pri dnu in ji ni dovolilo napredka, razvoja, pomika naprej.

Dežju je sledila mavrica, ki ji je prišepnila:"Ali vztrajaš in še naprej čakaš na njegovo privolitev ali primeš vajeti v svoje roke in se sama podaš na pot."

In tako je tudi bilo. 

Jadrnica se je odločila, da ima dovolj čakanja. Sama si je nakupila novo opremo, zamenjala plesniva in preluknjana jadra, zloščila in prebarvala v zlato svoj trup, prerezala vezi, ki so jo tlačila in zadrževala v pristanišču ter odšla.

"Dvignimo sidra!" je židane volje vzkliknila.

Toplo sonce, ugodni vetrovi, mirno morje, vsi so stali na njeni strani.

Kormorani, galebi, race, čaplje in labodi so vsi v en glas vriskali:

"Kar ti je Namenjeno, nasproti ti pride Spontano!"

In res je prišlo, Njej namenjeno, čisto spontano tisto rožnato obzorje, kjer ji je Lepo.

Ginko

Sonce druge adventne nedelje se je ujelo v mrežo zlato-rumenih listov ginka.
Pod mano.
Med mogočnimi krošnjami dreves zaslišim nežen odmev mojega notranjega smehljaja. Nad mano.
Rahel veter pospremi na poslednjo pot odpadle liste, ki se vrtijo v gracioznih piruetah. Vmes.
Po ta občutek sem prišla, po teh prizorih je hrepenela moja duša.

#Pozornost

Poglejte me kako pokončno stojim!
Opazite kako samostojno hodim po svoji poti!
Vidite kako si suvereno utiram svojo smer!
Tukaj sem ja, prav pred vašimi očmi!

Zakaj me nihče ne zazna?
Kdaj bodo spregledali, da je moja zgodba prav tisto kar so že dolgo časa iskali?
Kje bom končno dobila tisto priznanje po katerem moj Ego tako hlepi?
Kako jih bom prepričala, da si zaslužim prav njihovo pozornost?
Kakšne načine moram izbrati, da bi bila opažena?

A tisto lojtrico spredaj naj uporabim? In ta mi bo zagotovila, da se bom povzpela po lestvici "všečkanja in srčkanja" navzgor?
Ampak a ni to mal čudno, nenavadno? Kar neke simbole bom postavljala bred ključnimi besedami in pufff, Opažena.
A res gre to tako v digitalnem svetu, ki mu vladajo algoritmi, matematični izračuni, statistike sledilcev, sponzoriranje objav? Ampak meni nič od tega kaj preveč ne diši, pravzaprav nikoli mi ni.
Izpostavlj, riniti v ospredje, kričati in vzklikati, da bi le moj odmev segel v deveto vas in še dlje.

Bom ostala neuslišana, nerazumljena, in najhujše od vsega, nevidna?
Ne, ne, tega si ne morem dovoliti.
To bi bil prehud udarec,
preveliko razdejanje,
presilovit napad,
pravi pogrom.
za Ego.

Zgornje vrstice napišem v enem dahu po tem, ko si ponosno ogledujem mojo stoječo kamnito skulpturo v katero sem vložila ves moj notranji mir, zbranost, koncentracijo. Stala je tam, pokončno, vzravnano, suvereno, samostojno. Stala je tam, kot želim stati tudi sama sredi hektičnega in ponorelega sveta. Stala je tam, kjer je na svoj nenavaden način izstopala, a po pozornosti ni kričala ali hrepenela. Samo stala je. Tam.

Odločim se. Pomirjeno.
Stala bom tam. Pokončno.
Obstala bom tu. Vzravnano.
Izražala bom sebe. Suvereno.
Pisala bom še naprej. Navdihnjeno.

Za tiste, ki so na mojo vsebino Pripravljeni, že danes.
Za tiste, ki bodo na mojo vsebino Pripravljeni, šele jutri.

Petek črni

Rada se odenem v črno, pravzaprav je to moja barva. Če bi lahko, bi čez celo leto nosila črno v vseh verzijah in oblikah. Pa tudi če me kdaj zamika kakšna druga barvna niansa, v omari prevladuje črna. Črna me zaznamuje. Črna me varuje. Kot da si nadenem nek ščit, ovoj, ustvarim tanko nevidno mejo okrog svojega osebnega prostora. Postavim imaginarno črto prek katere ne more nihče vstopiti, vdreti v moj intimo. V črni sem varna. V črni nisem izstopajoča. V črni sem subtilna. V črni se počutim notranje močna. Črna je moja zaveznica, saj prikrije vse nepravilnosti in omili nelagodja. Črn Clio je moj rešitelj. Črni petek je bil moj dan. Dan, ki me je zaznamoval. Dan, ki bi ga v kontekstu štetja mačjih let, definirali kot še eno podarjeno življenje.

Potrošniška mrzlica črnega petka je dosegla vrelišče. Kolone avtov, ki so romali proti trgovskim centrom, kjer so omamljali množico s popusti. Dolge vrste pred blagajnami navidezno srečnih kupcev, ker so podlegli "limanici" trgovcev, da je danes res zadnja priložnost za zapravljanje po neverjetno ugodnih cenah.

Na drugem pasu ceste pa jaz, ki v svojem črnem avtu hitim, skorajda norim in slalomiram med to pločevino "lačnih črnih ugodnosti", da ja ne bi zamudila na dogodek. Nisem bila vzorna voznica, pravzaprav sem bila ena tistih, ki grdo izziva usodo in ena tistih, nad katerimi se ogorčeno zgražam in čudim v vseh ostalih dneh, ko sem mirna udeleženka v prometu. A tokrat res nisem želela izkazovati nespoštovanja s svojo zamudo. Do dogovorjene ure je manjkalo še 15 minut. "Mala malica" sem pomislila, dokler nisem pristala v prometnem zamašku iz katerega sem mislila, da se bom izvlekla ven le z divjanjem. Kako sem se zmotila, kako sem se uštela. Ko sem že videla na obzorju moj skorajšnji cilj in me je do njega ločila zgolj utripajoča rumena luč na semaforju, sem naredila predrzen korak in pospešila. V istem trenutku je imel podobne misli in težko nogo avto, ki mi je prišel nasproti. V tistem hipu sem čutila neko nepojasnjeno, nerazložljivo silo, ki me je potegnila nazaj in ustavila na mestu. Meter pred mano je pridrvel avto, ki je očitno prevozil rdečo.

Na uri joge sem se v položaju otroka pretreseno zjokala od hvaležnosti, da sem še živa. Izstopila sem iz adrenalinskega šoka, ker bi se lahko ta petek tudi zame končal v odtenkih črnine. Doživela sem tisti famozni trenutek, ko se ti v parih sekundah zavrti tvoje življenje za nazaj in se ti pred očmi prikažejo vse najdražje osebe, katerim nisi utegnil še enkrat pokazati koliko ti pomenijo ter izreči kako jih imaš neizmerno rad.
Rada vas imam. Za vsa mačja življenja - za nazaj in za naprej. Zdaj bom to ponavljala v nedogled in vsakega močno objela, ko se bo le prikazala priložnost.
Jogijsko seanso sem zaključila s ponižnim poklonom Življenju za ta presunljiv znak, da ni še konec, ker me tu čaka še veliko dela.