Petek črni

Rada se odenem v črno, pravzaprav je to moja barva. Če bi lahko, bi čez celo leto nosila črno v vseh verzijah in oblikah. Pa tudi če me kdaj zamika kakšna druga barvna niansa, v omari prevladuje črna. Črna me zaznamuje. Črna me varuje. Kot da si nadenem nek ščit, ovoj, ustvarim tanko nevidno mejo okrog svojega osebnega prostora. Postavim imaginarno črto prek katere ne more nihče vstopiti, vdreti v moj intimo. V črni sem varna. V črni nisem izstopajoča. V črni sem subtilna. V črni se počutim notranje močna. Črna je moja zaveznica, saj prikrije vse nepravilnosti in omili nelagodja. Črn Clio je moj rešitelj. Črni petek je bil moj dan. Dan, ki me je zaznamoval. Dan, ki bi ga v kontekstu štetja mačjih let, definirali kot še eno podarjeno življenje.

Potrošniška mrzlica črnega petka je dosegla vrelišče. Kolone avtov, ki so romali proti trgovskim centrom, kjer so omamljali množico s popusti. Dolge vrste pred blagajnami navidezno srečnih kupcev, ker so podlegli "limanici" trgovcev, da je danes res zadnja priložnost za zapravljanje po neverjetno ugodnih cenah.

Na drugem pasu ceste pa jaz, ki v svojem črnem avtu hitim, skorajda norim in slalomiram med to pločevino "lačnih črnih ugodnosti", da ja ne bi zamudila na dogodek. Nisem bila vzorna voznica, pravzaprav sem bila ena tistih, ki grdo izziva usodo in ena tistih, nad katerimi se ogorčeno zgražam in čudim v vseh ostalih dneh, ko sem mirna udeleženka v prometu. A tokrat res nisem želela izkazovati nespoštovanja s svojo zamudo. Do dogovorjene ure je manjkalo še 15 minut. "Mala malica" sem pomislila, dokler nisem pristala v prometnem zamašku iz katerega sem mislila, da se bom izvlekla ven le z divjanjem. Kako sem se zmotila, kako sem se uštela. Ko sem že videla na obzorju moj skorajšnji cilj in me je do njega ločila zgolj utripajoča rumena luč na semaforju, sem naredila predrzen korak in pospešila. V istem trenutku je imel podobne misli in težko nogo avto, ki mi je prišel nasproti. V tistem hipu sem čutila neko nepojasnjeno, nerazložljivo silo, ki me je potegnila nazaj in ustavila na mestu. Meter pred mano je pridrvel avto, ki je očitno prevozil rdečo.

Na uri joge sem se v položaju otroka pretreseno zjokala od hvaležnosti, da sem še živa. Izstopila sem iz adrenalinskega šoka, ker bi se lahko ta petek tudi zame končal v odtenkih črnine. Doživela sem tisti famozni trenutek, ko se ti v parih sekundah zavrti tvoje življenje za nazaj in se ti pred očmi prikažejo vse najdražje osebe, katerim nisi utegnil še enkrat pokazati koliko ti pomenijo ter izreči kako jih imaš neizmerno rad.
Rada vas imam. Za vsa mačja življenja - za nazaj in za naprej. Zdaj bom to ponavljala v nedogled in vsakega močno objela, ko se bo le prikazala priložnost.
Jogijsko seanso sem zaključila s ponižnim poklonom Življenju za ta presunljiv znak, da ni še konec, ker me tu čaka še veliko dela.