#Pozornost

Poglejte me kako pokončno stojim!
Opazite kako samostojno hodim po svoji poti!
Vidite kako si suvereno utiram svojo smer!
Tukaj sem ja, prav pred vašimi očmi!

Zakaj me nihče ne zazna?
Kdaj bodo spregledali, da je moja zgodba prav tisto kar so že dolgo časa iskali?
Kje bom končno dobila tisto priznanje po katerem moj Ego tako hlepi?
Kako jih bom prepričala, da si zaslužim prav njihovo pozornost?
Kakšne načine moram izbrati, da bi bila opažena?

A tisto lojtrico spredaj naj uporabim? In ta mi bo zagotovila, da se bom povzpela po lestvici "všečkanja in srčkanja" navzgor?
Ampak a ni to mal čudno, nenavadno? Kar neke simbole bom postavljala bred ključnimi besedami in pufff, Opažena.
A res gre to tako v digitalnem svetu, ki mu vladajo algoritmi, matematični izračuni, statistike sledilcev, sponzoriranje objav? Ampak meni nič od tega kaj preveč ne diši, pravzaprav nikoli mi ni.
Izpostavlj, riniti v ospredje, kričati in vzklikati, da bi le moj odmev segel v deveto vas in še dlje.

Bom ostala neuslišana, nerazumljena, in najhujše od vsega, nevidna?
Ne, ne, tega si ne morem dovoliti.
To bi bil prehud udarec,
preveliko razdejanje,
presilovit napad,
pravi pogrom.
za Ego.

Zgornje vrstice napišem v enem dahu po tem, ko si ponosno ogledujem mojo stoječo kamnito skulpturo v katero sem vložila ves moj notranji mir, zbranost, koncentracijo. Stala je tam, pokončno, vzravnano, suvereno, samostojno. Stala je tam, kot želim stati tudi sama sredi hektičnega in ponorelega sveta. Stala je tam, kjer je na svoj nenavaden način izstopala, a po pozornosti ni kričala ali hrepenela. Samo stala je. Tam.

Odločim se. Pomirjeno.
Stala bom tam. Pokončno.
Obstala bom tu. Vzravnano.
Izražala bom sebe. Suvereno.
Pisala bom še naprej. Navdihnjeno.

Za tiste, ki so na mojo vsebino Pripravljeni, že danes.
Za tiste, ki bodo na mojo vsebino Pripravljeni, šele jutri.