Rožnati oblaki

Odprem predal nočne omarice in zagledam njo, kako se mi navihano smeje iz fotografije. Srečna je. Neobremenjena. Brezskrbna. Zadovoljna. Navdušena nad življenjem. Pomirjena sama s sabo. Čista otroška radost.

Zazrem se v ogledalo in nje ne zagledam. Ni je več tam.
Sprašujem se, na katerem odseku prehojene poti sem jo izgubila?
Kje sem zakartala tiste iskrice, žar v očeh?
Kdaj sem se odpovedala tisti prepoznavni simpatičnosti?
Zakaj sem sama sebi obrnila hrbet?

Odkar pomnim, sem v iskanju Ljubezni.
Dežela medu in mleka, romantičnih zmenkov in strastnih noči, dih-jemajočih skupnih trenutkov in drobnih pozornosti, varni pristan kamor se lahko zatečeš in zakaj pa ne (če gre vse po sreči) otroci, hiša, pes. Idila. Bolj kot ne Iluzija okrog katere sem si ustvarila gradove, ma kaj gradove, cel imperij med roza oblaki.

Odkar pomnim, sem bila Zaljubljena.
V vsakega, ki je v mojih očeh predstavljal ustreznega kandidata, da bi ga lahko spravila v ta kalup, stlačila v to fiktivno predstavo Ljubezni.

Ti moji scenariji “živela sta srečno in zaljubljeno do konca svojih dni” se žal niso obnesli, pričakovanja niso bila izpolnjena, ljubezen ni bila uslišana. Sledila je kalvarija.
Vsaka zavrnitev je bila hud udarec za moj ego, vsako ljubezensko razočaranje pa je privedlo do pravega razdejanja.

Krivila sem namreč svoje telo ter kaznovala svojo podobo za to zavračanje.
Svojega telesa sem se sprva sramovala, kasneje se je to spremenilo v pritajeno sovraštvo. Čutila sem ga tako oddaljenega, da sem razvila mačehovski odnos do njega.

V njem sem se počutila tako težko, nelagodno, nesproščeno.
Tako tuje, kot da mi ne pripada.
Tako odtujeno, kot da ni zares moje.
Tako ujeto, kot da bi bilo od nekoga drugega.
Tako nedomače, nedobrodošlo, kot da se nisem nikoli zaprav zasidrala v njem.

Okrog sebe sem si ustvarila ščit, zgradila visok zid s katerim sem se zavarovala pred nadaljnjimi zlomi, zaščitila pred udarci, preprečila razočaranja.
Postala sem odbijajoča, zadirčna, zagrenjena, zafrustrirana, nezadovoljna.