ROLETE

Zbudim se naspana, začuda.
Nekaj me sicer še grabi v hrbtu, verjetno prihajajoča polna luna.
Res je močna. A se zdi samo meni, da vsak mesec vse bolj in bolj meša štrene? Umestila je pojem nespečnosti na vozni red nočnega vlaka. Polovičarsko spanje "na preži" mi ne dela prav veliko uslugo. Kakor da sem z enim budnim očesom zmerom v stanju pripravljenosti in držim pod kontrolo spalnico.
Zatemnjeno z roletami.
Trak plastike zavit v rolo, kjer si z enim potegom sam določiš, koliko teme boš dopustil iz vajeti na prostost, da zavlada tvojemu notranjemu prostoru. Koliko svetlobe je še dovoljeno, da vstopi skozi škripajoče špranje. Spustiš zastor in si ustvariš varno distanco od krikov svetlobe iz zunanjosti. Vsem daš jasen znak, da te ni na razpolago, za nobenega.
Niti po pisku.
Kakšno jutro jih na rahlo dvigneš le za kakšno vrstico.
Obzirno, da ne zbudiš spečega nočnega sopotnika. Previdno, da ti tista svetla pridušenost pokaže pravi odtenek spodnjih hlačk iz predala kredence ob oknu.
Kakšno noč jih gromko vzdigneš vse do konca.
Hlastavo si zaželiš na hitro izvabiti v svojo notranjo zatohlost svežino poletne nevihte. Ihteče navijaš tisto napeto vrv in oznaniš čistosti zraka, da si pripravljen na njen oster vstop. Privoliš v otipljivo spremembo temperature.
Sede ti hlad.
Odžene lepljivost, ki si je iskala zatočišče med tvojimi gubami telesa.
To noč bom sprala še zadnje sledi poletne vročice v soju lunine mrzlice.
Jutri se bom zbudila naspana, naposled in ne več začuda.

Rožnati oblaki

Odprem predal nočne omarice in zagledam njo, kako se mi navihano smeje iz fotografije. Srečna je. Neobremenjena. Brezskrbna. Zadovoljna. Navdušena nad življenjem. Pomirjena sama s sabo. Čista otroška radost.

Zazrem se v ogledalo in nje ne zagledam. Ni je več tam.
Sprašujem se, na katerem odseku prehojene poti sem jo izgubila?
Kje sem zakartala tiste iskrice, žar v očeh?
Kdaj sem se odpovedala tisti prepoznavni simpatičnosti?
Zakaj sem sama sebi obrnila hrbet?

Odkar pomnim, sem v iskanju Ljubezni.
Dežela medu in mleka, romantičnih zmenkov in strastnih noči, dih-jemajočih skupnih trenutkov in drobnih pozornosti, varni pristan kamor se lahko zatečeš in zakaj pa ne (če gre vse po sreči) otroci, hiša, pes. Idila. Bolj kot ne Iluzija okrog katere sem si ustvarila gradove, ma kaj gradove, cel imperij med roza oblaki.

Odkar pomnim, sem bila Zaljubljena.
V vsakega, ki je v mojih očeh predstavljal ustreznega kandidata, da bi ga lahko spravila v ta kalup, stlačila v to fiktivno predstavo Ljubezni.

Ti moji scenariji “živela sta srečno in zaljubljeno do konca svojih dni” se žal niso obnesli, pričakovanja niso bila izpolnjena, ljubezen ni bila uslišana. Sledila je kalvarija.
Vsaka zavrnitev je bila hud udarec za moj ego, vsako ljubezensko razočaranje pa je privedlo do pravega razdejanja.

Krivila sem namreč svoje telo ter kaznovala svojo podobo za to zavračanje.
Svojega telesa sem se sprva sramovala, kasneje se je to spremenilo v pritajeno sovraštvo. Čutila sem ga tako oddaljenega, da sem razvila mačehovski odnos do njega.

V njem sem se počutila tako težko, nelagodno, nesproščeno.
Tako tuje, kot da mi ne pripada.
Tako odtujeno, kot da ni zares moje.
Tako ujeto, kot da bi bilo od nekoga drugega.
Tako nedomače, nedobrodošlo, kot da se nisem nikoli zaprav zasidrala v njem.

Okrog sebe sem si ustvarila ščit, zgradila visok zid s katerim sem se zavarovala pred nadaljnjimi zlomi, zaščitila pred udarci, preprečila razočaranja.
Postala sem odbijajoča, zadirčna, zagrenjena, zafrustrirana, nezadovoljna.

Kaj pa tisto zrno soli?

Leto je naokrog in Žužin blog je vpihnil svojo prvo svečko.
Morda za koga usvojena ciljna linija ne zveni kot nek dosežek, a meni predstavlja pomemben mejnik v osebnem razvoju – piljenje vztrajnosti, razvijanje potrpežljivosti, usvajanje samodiscipline – vse to in še mnogo, mnogo več mi je prineslo to leto pisateljevanja.

Ob tej priložnosti se zato spodobi nameniti tudi nekaj vrstic njemu – nenavadnemu nazivu – tisto zrno soli.

“Sol je sol” slišim ničkolikokrat od svojih strank.
Ja že, za nekoga, ki se mu ne ljubi spuščati v globine in se raje kot plovec drži površine vode. A zame, tiste, ki se kot za štos s karbidovko na glavi prepušča globelim življenja, je pojem soli tisočerih pomenov.

Sol je dosti več kot le začimba.
Ne trudi se biti posebna po barvi, izstopajoča po vonju, pretenciozna po okusu, pa vendar doda tisto nepogrešljivo “piko na i” nedeljskemu kosilu.

Iz morja izviramo, iz vode slane smo sestavljeni.
Takorekoč se nam po žilah pretaka sol, ki najde svoj izhod v sili in pušča bele sledi na licih objokanih, rokah potnih, majicah mokrih.

Sol je prijetna domačnost.
Tako samoumevna ko sem doma, tako dragocena, ko jo ponovno zaznam v zraku, ob povratku s popotovanj iz daljnih dežel.

Sol je čistost, neomadeževanost.
Pomete z negativno, zastalo energijo, tako zgoraj kot spodaj.
Prevetri zatohel, slab zrak, tako znotraj kot zunaj.

Sol je učenje, je šola.
O sebi.
O tebi.
O nas.

Sol je pouk, kjer zvonec kar noče in noče odzvoniti konec ure.
Sol je vsakodnevna lekcija odkrivanja sebe, dojemanja drugega, razumevanja celote.

In nenazadnje…

Sol na rani.
Je kot resnica o sebi, ki te zbode, zaskeli, zapeče.
Stokaš, jokaš, javkaš, da bi le prišel do obliža, da bi le nekdo popihal, da bi le nekdo zagotovil, da bo boljše.

Sol je Ogledalo.
Tisto kar me najbolj zmoti pri tebi, me grize, gnjavi, teži nekje v meni.
Tisto kar me zbada pri njej, ima bodice že od nekdaj v meni.
Tisto kar me zaskeli pri njem, rastejo trnji sprva v meni.
Vse se prične, izvira ter konča, ponikne v meni.

Le ko se uzreš v to ogledalo, sprejmeš sebe in svojo resnico. Le tako se sam dokoplješ do svojega obliža, do svojega razkužila, do svojega zdravila.

MORE

Šta češ biti kad budeš velika?" pitali su me jučer. Rekla sam More.

Divlja, razigrana i istovremeno smirena, spokojna.
Radoživa, nepredvidljiva i istovremeno slobodna, prostrana.Duboka, uzrujana i istovremeno tajanstvena, šarmantna.

"Što sam postala?" su me ošamarili danas.
Postala sam taj mol, te ljestve, ta znači cilj. Strani.
Postala sam put do mora, ali ne i moga. Njihovega.
Poteptali, pretekli, prešli su me, samo da bi došli do cilja.
Svoga, ali ne i moga.

Stojeći, nepomično i istodobno zamišljeno, izgubljena stojim sad tu. Pregledavam stare razglednice neispunjenih ciljeva, neostvarenih dijelova sebe.

Previše ih se skupilo.Ciljeva.
Tražim način da napravim prve korake na tom putu. Mom.Učim ponovno plivati ​​u moru.Svom.

Dvignimo sidra

Nekoč, davno že tega, je bila v malem zalivu na severu "Sunčanog Jadrana" zasidrana drobna, ljubka jadrnica.

Navkljub svoji neznatnosti je bila opremljena z najboljšim navigacijskim sistemom, najmočnejšimi jadri, najtrdnješim trupom ter najbolj dovršeno zunanjo podobo daleč naokoli. A vse to ni bilo dovolj. Plovbe na velikih, širnih morjih ni dočakala. 

Sonce jo je botrilo, pridi.

Veter jo je nagovarjal, pojdi.

Morje jo je vabilo, odpluj. 

Obzorje ji je obljubilo, lepo ti bo.

A ni zmogla, nepremično je tam čakala. Čakala je namreč na znak kapitana, ki pa ni nikoli prišel. Medtem so se na koledarju obračali dnevi, meseci, letni časi, ki so se spremenili v desetletja, tri, če smo natančni. 

Ves ta čas, ko je bila zasidrana, si je ogledovala druga plovila - večja, manjša, slabša, zmogljivejša od nje kako se odpravljajo na odprto morje ter se spraševala, kaj imajo oni, kar ona ne premore. 

Pa le zbere pogum in vpraša kapitana, zakaj ji ni dovoljeno, da dvigne sidro. Ta ji natvezi nek izmišljen razlog, samo da ima mir. In vsakič znova, ko je jadrnica prosila, skorajda že moledovala za plovbo, ji je kapitan serviral s pripravljenim odgovorom: "ne moreš, ne smeš, ne da se, prevelik strošek si, nimam dovolj denarja za plovbo, premajhna si za odprto morje, nisi pripravljena na valove, nisi sposobna ujeti pravi veter, nisi vredna navigacije..."

Ne, nisi, ne moreš, ne da se...Vse kar je slišala in ponotranjila so bile samo negacije in z leti se je prepričala, da je vse to res in da ji plovba enostavno ni namenjena. Zataknila se je v tuje strahove in jih prevzela za svoje. A ni vedela, da so vsa ta prepričanja izvirala iz njega, kapitana in ne iz nje, jadrnice.

Negacije so zahtevale posledice - razvila se je Zamera, dosti, preveč njih, ki so jo vlekla navzdol. 

Neko deževno jutro usmeri pogled navzdol proti dnu zaliva. Ogorčeno ugotovi, da je obdana s težkimi, zarjavelimi, z algami poraščenimi sidri, ki so preprečevali svobodno plovbo. Vsa ta leta je kopičila okrog svojega trupa sidra zamer, strahu, jeze, žalosti, bolečin, ki ji je zadal kapitan. To je zanjo predstavljalo veliko breme, ogromno težo, ki jo je potiskalo navzdol, jo zadrževalo pri dnu in ji ni dovolilo napredka, razvoja, pomika naprej.

Dežju je sledila mavrica, ki ji je prišepnila:"Ali vztrajaš in še naprej čakaš na njegovo privolitev ali primeš vajeti v svoje roke in se sama podaš na pot."

In tako je tudi bilo. 

Jadrnica se je odločila, da ima dovolj čakanja. Sama si je nakupila novo opremo, zamenjala plesniva in preluknjana jadra, zloščila in prebarvala v zlato svoj trup, prerezala vezi, ki so jo tlačila in zadrževala v pristanišču ter odšla.

"Dvignimo sidra!" je židane volje vzkliknila.

Toplo sonce, ugodni vetrovi, mirno morje, vsi so stali na njeni strani.

Kormorani, galebi, race, čaplje in labodi so vsi v en glas vriskali:

"Kar ti je Namenjeno, nasproti ti pride Spontano!"

In res je prišlo, Njej namenjeno, čisto spontano tisto rožnato obzorje, kjer ji je Lepo.

Ginko

Sonce druge adventne nedelje se je ujelo v mrežo zlato-rumenih listov ginka.
Pod mano.
Med mogočnimi krošnjami dreves zaslišim nežen odmev mojega notranjega smehljaja. Nad mano.
Rahel veter pospremi na poslednjo pot odpadle liste, ki se vrtijo v gracioznih piruetah. Vmes.
Po ta občutek sem prišla, po teh prizorih je hrepenela moja duša.

#Pozornost

Poglejte me kako pokončno stojim!
Opazite kako samostojno hodim po svoji poti!
Vidite kako si suvereno utiram svojo smer!
Tukaj sem ja, prav pred vašimi očmi!

Zakaj me nihče ne zazna?
Kdaj bodo spregledali, da je moja zgodba prav tisto kar so že dolgo časa iskali?
Kje bom končno dobila tisto priznanje po katerem moj Ego tako hlepi?
Kako jih bom prepričala, da si zaslužim prav njihovo pozornost?
Kakšne načine moram izbrati, da bi bila opažena?

A tisto lojtrico spredaj naj uporabim? In ta mi bo zagotovila, da se bom povzpela po lestvici "všečkanja in srčkanja" navzgor?
Ampak a ni to mal čudno, nenavadno? Kar neke simbole bom postavljala bred ključnimi besedami in pufff, Opažena.
A res gre to tako v digitalnem svetu, ki mu vladajo algoritmi, matematični izračuni, statistike sledilcev, sponzoriranje objav? Ampak meni nič od tega kaj preveč ne diši, pravzaprav nikoli mi ni.
Izpostavlj, riniti v ospredje, kričati in vzklikati, da bi le moj odmev segel v deveto vas in še dlje.

Bom ostala neuslišana, nerazumljena, in najhujše od vsega, nevidna?
Ne, ne, tega si ne morem dovoliti.
To bi bil prehud udarec,
preveliko razdejanje,
presilovit napad,
pravi pogrom.
za Ego.

Zgornje vrstice napišem v enem dahu po tem, ko si ponosno ogledujem mojo stoječo kamnito skulpturo v katero sem vložila ves moj notranji mir, zbranost, koncentracijo. Stala je tam, pokončno, vzravnano, suvereno, samostojno. Stala je tam, kot želim stati tudi sama sredi hektičnega in ponorelega sveta. Stala je tam, kjer je na svoj nenavaden način izstopala, a po pozornosti ni kričala ali hrepenela. Samo stala je. Tam.

Odločim se. Pomirjeno.
Stala bom tam. Pokončno.
Obstala bom tu. Vzravnano.
Izražala bom sebe. Suvereno.
Pisala bom še naprej. Navdihnjeno.

Za tiste, ki so na mojo vsebino Pripravljeni, že danes.
Za tiste, ki bodo na mojo vsebino Pripravljeni, šele jutri.