Regrat

Regrat je tisti šolski primer, kako ljudje gledajo na življenje.
Nekateri (prizemljeni realisti) ga vidijo le kot plevel, katerega se je potrebno po hitrem postopku znebiti, ga populiti ali pokositi. Spet drugi (zasanjani romantiki) vidijo v njem prgišče želja, kjer se s pihanjem njegovih lučk vračajo v brezskrbna otroška leta. In potem smo tu še tretji (prizemljeni romantiki), ki v vsakem navidez slabem, odvečnem, nepotrebnem vidimo lučko dobrega, svetlega, pozitivnega. Tako iz rumenega prgišča plevela, ustvarimo zaloge regratovega sirupa za tiste dni, ko bo sredi sive in mrzle zime zapraskalo in zaščemelo v grlu. Tedaj nam bo žlička tekočega zlata ublažila boleče grlo in zakaj pa ne, nam dala misliti, je že res, da za vsako bolezen ena rožca raste, a dokler te rožce ne spregledamo, tudi bolezni ne bomo zmogli pozdraviti.

Vse je stvar perspektive. Kako že pravi tisti pregovor "Če ti življenje ponudi limone, si naredi limonado."

Jaz pa si to priredim na ta način: "Če na travniku zaslediš regrat, si naredi iz listov solato (dobra ona s krompirčkom ali fižolom), iz korenin čaj (za odlično spomladansko čistko zimskih zalog), iz cvetov sirup (grlo ti bo hvaležno) in za nameček upihni lučko ali dve (notranji otrok bo srečen)."

Postopek priprave:
*Potučkaj (izraz izvira iz maminega slovarja iznajdb)

Lastovki

Piše se osmo leto odkar letita z menoj med zemljo in nebom. Moji dve spremljevalki, simbola svobode in znanilki vnovičnega prebujanja.

Medtem se je na koledarju obrnilo že osem pomladi in vsaka je prinesla tisto vzhičenost novih začetkov, vzburljivih poletov in dih-jemajočih razgledov. Vsak češnjev cvet je brstel z obljubo, da bo tokrat res cvetoče, pisano, dišeče, obetavno in upanja polno leto. Vsaka črta, znak iz dežele vzhajajočega sonca pa je tolažila in mirila, da bom po slehernem padcu znova vstala in se iz njega veliko naučila. Ker to je nenazadnje tudi smisel življenja, mar ne?

V njuni navidezni krhkosti in naivnosti sem začutila neizčrpno notranjo moč in pogum, da se vsakič znova podata na dolgo pot nazaj domov.

Tam se danes vračam tudi jaz.

Hrčkarija

Uvodne vrstice tokratne jutranje budnice bom posvetila sijajnemu citatu slavnega maga Hermesa iz antike. Glasi se takole: "Kakor znotraj, tako zunaj". Antični čas je poudarjen z namenom, kot opomnik, da že od "pamtiveka" vladajo v Življenju zelo enostavni univerzalni zakoni, ki pa si jih človek rad zaplete in oteži. Zakaj je temu tako? Morda še sami tega ne vemo, a si vseeno zlahka zakompliciramo življenje po nepotrebnem.

Če prav razumem to pronicljivo načelo, je moja interpretacija sledeča: vse kar nosim, občutim, skrivam v mojem notranjem svetu, se bo prej ali slej odražalo v mojem zunanjem svetu - okolici, odnosih, dejanjih, reakcijah. Skratka sebi in svoji Pandorini skrinjici ne morem ubežati, pa če se še tako trudim.

Za trenutek se ozrem naokoli. Obstanem, nemo in zaprepadeno. Torej to je zrcalna podoba moje notranjosti?
"Ufff, veliko dela me še čaka", pomislim. "Koliko nereda, navlake, odvečne krame me še obkroža. Jaz pa sem mislila, da sem dala križ čez določene stvari, ko sem jih skrbno pospravila v najbolj oddaljene predalnike v kleti in najvišje omare na podstrešju."
Ne ne draga moja, tako zlahka pa ne gre to. Moraš se soočiti na 4 oči s svojo kramo t.i. "hrčkarijo" (to je še ena od vrlih besednih izpeljank moje mame).

"Zakaj si tak kramoholik? Čemu si postala goreč zbiratelj tega ali onega? Kaj te čustveno veže na določene predmete, da jih nikakor nočeš spustiti iz rok? A je potrebno kopičiti stvari "za vsak primer", ker nikoli ne veš kdaj ti pride prav? A res moraš shraniti čisto vsak spomin iz potovanj, vstopnice iz kina, koncertov, plonk listek iz faksa, kamenček iz plaže, pismo srednješolske simpatije ali tistega plišastega medvedka še iz vrtca?"

Zaveje iz moje Pandorine skrinjice čisto rahla sapica samoanalize in mi kot naročeno (glej-ga-zlomka, ne po naključju: Prvič), dostavi v moje roke knjigo "Čiščenje nereda in feng shui". 

Čtiva se lotim kot šolske literature - opremljena s svinčnikom in ravnilom grem v napad s podčrtankami, klicaji (veliko njih) stranskimi komentarji dognanj ter opombami vseh vrst. Po dveh večerih maničnega branja in sprotnega kracanja, se ubogi priročnik preobrazi v bojni načrt, ki bo dokončno pokončal hrčka v meni.

Usvojeno teorijo še isti večer vpeljem v prakso in to (glej-ga-zlomka, ne po naključju: Drugič) ravno v prvih dneh pomladi. Sodeč po knjigi, je prav pomlad najbolj ugoden čas za generalno čiščenje, saj je v naravi to obdobje nove rasti, začetkov in sprememb, ki vzbudijo v človeku nagonsko potrebo po veliki spomladanski čistilni akciji.

Dnevi, ki so sledili, so bili zaznamovani z radikalnimi posegi, tako v prenovi delovnega prostora, kakor tudi v temeljitem pospravljanju domačega gnezda. Kamorkoli sem se obrnila, sem povsod opazila nepovabljeno kramo in že davno odpisano navlako. V meni se je porodila neustavljiva želja po tem, da se nemudoma in po hitrem postopku znebim nakopičene odvečne prtljage. Čutila sem namreč, da me teža nereda duši, predvsem pa ovira pretok energije v samem prostoru ter v mojem življenju. Z enim samim rentgenskim pogledom sem hitro znala oceniti, ali je nek predmet vreden, da ga obdržim, ker mi je res všeč in predvsem, če je koristen in uporaben. Vsi ostali "nabiralci prahu" so bili primorani v selitev na nov naslov. Spremembe so bile več kot očitne. Hermes bi bil prav ponosen name, hrček v meni malo manj.

Po velikem čistilnem pohodu je (glej-ga-zlomka, ne po naključju: Tretjič) sledil test, preizkus usvojenega znanja in opravljene prakse. Oblačno aprilsko nedeljo sem si v ta namen popestrila z obiskom bolšjega sejma. Dvo-urni sprehod med stojnicami zbirateljev vseh vrst, me je privedel do ugotovite zakaj sem še do nedavnega bila tudi sama kramoholik : v svoji "hrčkariji" sem namreč potešila občutek varnosti. Obstala sem, nemo in zaprepadeno.

Na veliko žalost hrčka v meni, sem bolšjak zapustila praznih rok.
Na veliko veselje raziskovalke človeških globin v meni, sem bolšjak zapustila z zvrhanim kovčkom inspiracije za nov zapis o "šlaufku".

Če bi?

Dolga leta sem na svoje življenje pogledovala skozi lupo obžalovanja. Vsakič, ko sem se ozrla nazaj, da bi preletela preteklost in prelistala pretekla dejanja, mi je ostal tisti grenak, trpek priokus v ustih.

Kaj bi bilo če?
Če bi se zgodilo to in ne ono? Če bi se drugače odločila, če bi ubrala drugačno pot, če bi na ta način mislila, če bi na oni način reagirala.
Če bi?

Nikoli nisem bila popolnoma prepričana v svoj prav, svojo voljo, svojo izbiro in nenazadnje svojo končno odločitev. Vedno je bilo prisotno v zraku tisto nelegodno kolebanje, neprijetno cincanje, nesmotrna bojazljivost, nepotrebna dvomljivost.

Od kod ta strah pred življenjem, da bi ga živela na polno?
Od kod ta negotovost pred spopadanjem z izzivi, ki mi prihajajo naproti z namenom, da me ojačajo in ne pokončajo?
Od kod ta neodločnost, da se samo prepustim in začnem sprejemati, da vse kar mi pride na pot je le v moje najvišje dobro?
Od kod izvirajo ti neprestani dvomi, da sem ponovno spregledala smerokaze in izbrala napačno smer?
Od kod to neznosno nezaupanje v samo sebe in svojo vrednost?
Od kod?

Nekoč in nekje moram besedni zvezi "Če bi" in "Od kod" izbrisati iz svojega slovarja tujk, narediti konec njuni uporabi, enostavno se jima odpovedati, ker niso za nobeno rabo, rok trajanja jima je že davno potekel.

Postali sta preveliko breme, odvečni, nesmiselni, neodobreni, nezaželeni. Zato oditite, odletite, pustim vama prosto pot, da zapustite moja ramena, ki so vaju dolga leta nosila naokrog po svetu.

Kaj pa če bi ju že danes zamenjala za kakšne nove izpeljanke? Recimo:

"To je točno to kar sem potrebovala za mojo osebnostno rast v tem danem trenutku, na tem danem mestu!"

Pri tem seveda ne pozabi na Hvaležnost, v prvi vrsti za Življenje, ki te ima rado in je vedno na tvoji strani, pa če se Ego s tem strinja ali ne.

Grey Miranda ciat

Ne gre za to, ali življenje preživite v pisarni na sestankih ali s koktajlom na plaži. Ko se ozrete na svoje življenje, je pomembno samo, ali ste počeli, kar vam je všeč, z ljudmi, ki jih  imate radi. Ste bili srečni? Ste izkoristili to čudovito, zastrašujoče, čudno življenje? Ste se rešili vsega kar vas je oviralo? Tako da obdržite tisto, kar je najpomembnejše?

Zeliščarka

V svoj zvezek sanj, kamor si že en lep čas vestno beležim o tem in onem iz sanjskega sveta, sem pred časom zapisala naslednje vrstice:
Neka gospa je radovedno poizvedovala o moji prihodnosti in me vprašala:
"Deklica, kaj pa boš ti, ko boš velika?"
Jaz pa sem ji z navdušeno vnemo izstrelila kot iz topa:
"Zeliščarka bom!"
Kratke, sladke, markantne in tako žive sanje, ki mi še danes odzvanjajo v glavi.

Morda je nekaj tudi na tem, da sem odraščala v istrski vasi, ki se ponaša z imenom Špecijarija - v italijanski različici Spezieria pa se skriva beseda spezie, kar v prevodu pomeni začimbe. Predpostavljam torej, da so mi bile zeli postavljene v zibko z nekim tehtnim razlogom. Morda, da spišem še eno začinjeno zgodbo - pripoved o moji strasti do omamno dišečih, živopisano brstečih zeliščih.