Če bi?

Dolga leta sem na svoje življenje pogledovala skozi lupo obžalovanja. Vsakič, ko sem se ozrla nazaj, da bi preletela preteklost in prelistala pretekla dejanja, mi je ostal tisti grenak, trpek priokus v ustih.

Kaj bi bilo če?
Če bi se zgodilo to in ne ono? Če bi se drugače odločila, če bi ubrala drugačno pot, če bi na ta način mislila, če bi na oni način reagirala.
Če bi?

Nikoli nisem bila popolnoma prepričana v svoj prav, svojo voljo, svojo izbiro in nenazadnje svojo končno odločitev. Vedno je bilo prisotno v zraku tisto nelegodno kolebanje, neprijetno cincanje, nesmotrna bojazljivost, nepotrebna dvomljivost.

Od kod ta strah pred življenjem, da bi ga živela na polno?
Od kod ta negotovost pred spopadanjem z izzivi, ki mi prihajajo naproti z namenom, da me ojačajo in ne pokončajo?
Od kod ta neodločnost, da se samo prepustim in začnem sprejemati, da vse kar mi pride na pot je le v moje najvišje dobro?
Od kod izvirajo ti neprestani dvomi, da sem ponovno spregledala smerokaze in izbrala napačno smer?
Od kod to neznosno nezaupanje v samo sebe in svojo vrednost?
Od kod?

Nekoč in nekje moram besedni zvezi "Če bi" in "Od kod" izbrisati iz svojega slovarja tujk, narediti konec njuni uporabi, enostavno se jima odpovedati, ker niso za nobeno rabo, rok trajanja jima je že davno potekel.

Postali sta preveliko breme, odvečni, nesmiselni, neodobreni, nezaželeni. Zato oditite, odletite, pustim vama prosto pot, da zapustite moja ramena, ki so vaju dolga leta nosila naokrog po svetu.

Kaj pa če bi ju že danes zamenjala za kakšne nove izpeljanke? Recimo:

"To je točno to kar sem potrebovala za mojo osebnostno rast v tem danem trenutku, na tem danem mestu!"

Pri tem seveda ne pozabi na Hvaležnost, v prvi vrsti za Življenje, ki te ima rado in je vedno na tvoji strani, pa če se Ego s tem strinja ali ne.