Hrčkarija

Uvodne vrstice tokratne jutranje budnice bom posvetila sijajnemu citatu slavnega maga Hermesa iz antike. Glasi se takole: "Kakor znotraj, tako zunaj". Antični čas je poudarjen z namenom, kot opomnik, da že od "pamtiveka" vladajo v Življenju zelo enostavni univerzalni zakoni, ki pa si jih človek rad zaplete in oteži. Zakaj je temu tako? Morda še sami tega ne vemo, a si vseeno zlahka zakompliciramo življenje po nepotrebnem.

Če prav razumem to pronicljivo načelo, je moja interpretacija sledeča: vse kar nosim, občutim, skrivam v mojem notranjem svetu, se bo prej ali slej odražalo v mojem zunanjem svetu - okolici, odnosih, dejanjih, reakcijah. Skratka sebi in svoji Pandorini skrinjici ne morem ubežati, pa če se še tako trudim.

Za trenutek se ozrem naokoli. Obstanem, nemo in zaprepadeno. Torej to je zrcalna podoba moje notranjosti?
"Ufff, veliko dela me še čaka", pomislim. "Koliko nereda, navlake, odvečne krame me še obkroža. Jaz pa sem mislila, da sem dala križ čez določene stvari, ko sem jih skrbno pospravila v najbolj oddaljene predalnike v kleti in najvišje omare na podstrešju."
Ne ne draga moja, tako zlahka pa ne gre to. Moraš se soočiti na 4 oči s svojo kramo t.i. "hrčkarijo" (to je še ena od vrlih besednih izpeljank moje mame).

"Zakaj si tak kramoholik? Čemu si postala goreč zbiratelj tega ali onega? Kaj te čustveno veže na določene predmete, da jih nikakor nočeš spustiti iz rok? A je potrebno kopičiti stvari "za vsak primer", ker nikoli ne veš kdaj ti pride prav? A res moraš shraniti čisto vsak spomin iz potovanj, vstopnice iz kina, koncertov, plonk listek iz faksa, kamenček iz plaže, pismo srednješolske simpatije ali tistega plišastega medvedka še iz vrtca?"

Zaveje iz moje Pandorine skrinjice čisto rahla sapica samoanalize in mi kot naročeno (glej-ga-zlomka, ne po naključju: Prvič), dostavi v moje roke knjigo "Čiščenje nereda in feng shui". 

Čtiva se lotim kot šolske literature - opremljena s svinčnikom in ravnilom grem v napad s podčrtankami, klicaji (veliko njih) stranskimi komentarji dognanj ter opombami vseh vrst. Po dveh večerih maničnega branja in sprotnega kracanja, se ubogi priročnik preobrazi v bojni načrt, ki bo dokončno pokončal hrčka v meni.

Usvojeno teorijo še isti večer vpeljem v prakso in to (glej-ga-zlomka, ne po naključju: Drugič) ravno v prvih dneh pomladi. Sodeč po knjigi, je prav pomlad najbolj ugoden čas za generalno čiščenje, saj je v naravi to obdobje nove rasti, začetkov in sprememb, ki vzbudijo v človeku nagonsko potrebo po veliki spomladanski čistilni akciji.

Dnevi, ki so sledili, so bili zaznamovani z radikalnimi posegi, tako v prenovi delovnega prostora, kakor tudi v temeljitem pospravljanju domačega gnezda. Kamorkoli sem se obrnila, sem povsod opazila nepovabljeno kramo in že davno odpisano navlako. V meni se je porodila neustavljiva želja po tem, da se nemudoma in po hitrem postopku znebim nakopičene odvečne prtljage. Čutila sem namreč, da me teža nereda duši, predvsem pa ovira pretok energije v samem prostoru ter v mojem življenju. Z enim samim rentgenskim pogledom sem hitro znala oceniti, ali je nek predmet vreden, da ga obdržim, ker mi je res všeč in predvsem, če je koristen in uporaben. Vsi ostali "nabiralci prahu" so bili primorani v selitev na nov naslov. Spremembe so bile več kot očitne. Hermes bi bil prav ponosen name, hrček v meni malo manj.

Po velikem čistilnem pohodu je (glej-ga-zlomka, ne po naključju: Tretjič) sledil test, preizkus usvojenega znanja in opravljene prakse. Oblačno aprilsko nedeljo sem si v ta namen popestrila z obiskom bolšjega sejma. Dvo-urni sprehod med stojnicami zbirateljev vseh vrst, me je privedel do ugotovite zakaj sem še do nedavnega bila tudi sama kramoholik : v svoji "hrčkariji" sem namreč potešila občutek varnosti. Obstala sem, nemo in zaprepadeno.

Na veliko žalost hrčka v meni, sem bolšjak zapustila praznih rok.
Na veliko veselje raziskovalke človeških globin v meni, sem bolšjak zapustila z zvrhanim kovčkom inspiracije za nov zapis o "šlaufku".