Piše se osmo leto odkar letita z menoj med zemljo in nebom. Moji dve spremljevalki, simbola svobode in znanilki vnovičnega prebujanja.
Medtem se je na koledarju obrnilo že osem pomladi in vsaka je prinesla tisto vzhičenost novih začetkov, vzburljivih poletov in dih-jemajočih razgledov. Vsak češnjev cvet je brstel z obljubo, da bo tokrat res cvetoče, pisano, dišeče, obetavno in upanja polno leto. Vsaka črta, znak iz dežele vzhajajočega sonca pa je tolažila in mirila, da bom po slehernem padcu znova vstala in se iz njega veliko naučila. Ker to je nenazadnje tudi smisel življenja, mar ne?
V njuni navidezni krhkosti in naivnosti sem začutila neizčrpno notranjo moč in pogum, da se vsakič znova podata na dolgo pot nazaj domov.
Tam se danes vračam tudi jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar