Eno

Vsi smo razdvojeni. 

Razdvojeni.
Med notranjim in zunanjim svetom.
Med našim podzemljem in tujim površjem.
Med tem, kar smo in med tem, kar bi radi bili.
Med tem, kar nam je dano in tem, kar bi si radi vzeli, polastili.
Med zavestnim bivanjem in životarjenjem.
Med preteklostjo in prihodnostjo.
Med realnostjo in iluzijo.
Med mano in tabo.
Med sabo in sabo.

Razdvojenost, razcepljenost, ločenost, bipolarnost.
Kronični bolezenski sindrom današnjega sveta. Vsesplošni in vseprisotni pojav v vseh nas, od katerega ne moremo ubežati, tudi če zbiramo vsa sredstva na poti do cilja.
Vprašanje pripadnosti.

 Diši po pogubnem podvigu, ki je že v štartu zapisan na neuspeh.
 Ali pač?
Odločiti se kateri strani pripadati, tej ali oni.
Katera obeta več?

 Kateri podariti vso zaupanje?

Kateri verjeti,  kateri slediti do konca in še čez?
Kateri se popolnoma predati, v kateri smeri vztrajati?

Zakaj se odločamo med tem in onim?
Zakaj morda ne pomislimo, da obstaja možnost in priložnost za gradnjo mostu, povezave, vezi.
Zakaj ne poiščemo nov način približevanja, iznajdemo skupni jezik, upeljemo novo sredstvo, ki bo zlepilo še tako nezdružljivo, še tako ločeno, še tako razdvojeno. 

Ustvariti Eno.

Eno.
Med notranjim in zunanjim svetom.
Med našim podzemljem in tujim površjem.
Med tem, kar smo in med tem, kar bi radi bili.
Med tem, kar nam je dano in tem, kar bi si radi vzeli, polastili.
Med zavestnim bivanjem in životarjenjem.
Med preteklostjo in prihodnostjo.
Med realnostjo in iluzijo.
Med mano in tabo.
Med sabo in sabo. 

 Spoznanje, da imamo to sposobnost v sebi, predstavlja pravo malo razodetje. 

Izvajanje te sposobnosti v praksi, pravo veliko olajšanje.

Vrni liziko nazaj

"Rožica, a mi pomagaš nekaj?" se obrne name s priprošnjo.
"Z veseljem dragi moj!" se nemudoma odzovejo vsi klicni centri asistence in prve pomoči v meni.
"To preberi, pa mi povej kaj se ti zdi." me povabi k sodelovanju.
"Evo me, sem že tam!" z odobravanjem hipoma privolim.

Odložim vse kar sem do tedaj počela, podregnem Cepeta (tako Ga ljubkovalno kličem) in mu namignem naj se prebudi, ker naju na obzorju čaka nova avantura.
Cepe nejevoljno pogleduje in koleba, saj sem ga zmotila sredi zasluženega popoldanskega počitka. Dolg delovni dan je za njim. Zadnje čase si piše veliko nadur, pa še kakšna nočna smena pade tu pa tam. Na koncu ga le prepričam in popusti. Odloči se, da bo navzoč v tej partiji.
"Pa poglejva kaj imava tukaj" se s Cepetom podava v raziskovanje terena in že kujeva strategijo, kako zavladati dani situaciji ter uveljaviti svoj prav.
Cepe prične z branjem sestavka. Muza se in kremži od vseh napak, ki jih opazi v prebranem.
"Ne ne ne, tako pa že ne gre!" mi sugerira, naj popravim slovnične spodrsljaje.
"Pokaži, da ti znaš dosti boljše!" me bodri, naj napišem vse na novo in po svoje.
"Dokaži, da ti zmoreš dosti več!" me spodbuja, naj se izkažem v svoji najboljši luči. "Saj imaš vendarle talent za pisanje!" se bahavo trka po prsih.

Njegovo pihanje na dušo obrodi sadove. Spišem čisto nov, daljši, slovnično korekten, z izčrpnim besednim zakladom okrancljan sestavek.
Z vznemirjenjem čakam na odgovor, kakor mali otrok na Božička. Pričakujem usta polna pohval, globoke poklone, glasne zvoke fanfar, bučen hrup aplavzov, bleščeče medalje časti, parado cvetja na mojem odru umetniškega izražanja.
"Ker to, je tvoja mojstrovina!" proglasi Cepe moj zapis.

A nič od tega ne sledi.
Prej nasprotno.
Odziv je mlačen, zapis ga nikakor ne pritegne, niti pusti kakršenkoli vtis.
Kratek, suhoparen "ok" pa pospremi s hladnokrvno izrečeno pripombo, da sem spet dolgovezila in pretiravala z izbranim jezikom ter odvečnimi inserti poetike.

To me potre, sesuje, užali, prizadane, zaboli.
No, naj se popravim. Cepeta je opazka potrla, sesula, užalila, prizadela, zabolela. Tako globoko ga je zbodlo v srčiko svojega obstoja, da je pričel glasno, sunkovito in močno cepetati. Cepetala sem še jaz. Vrelo je v njem, vrelo še v meni.
Burni reakciji je sledilo njegovo kričanje, je sledil moj pridušeni krik. Divje vznemirjenje se je zaključilo z njegovim jokom, se je zaključilo s solzami v mojih očeh.

"Ne bodi tako otročja. Obnašaš se kot mali otrok, ki so mu vzeli liziko!" je ustavil ta viharni dvoboj med mano in Egom (ljubkovalno ga kličem Cepe).
Njegove besede so me streznile kot hladen tuš.
"Zakaj jemlješ vse preveč osebno in si ženeš k srcu vsako malenkost? A so potrebne te pretirane reakcije in odvečne drame?" me je spodbujal k razmisleku o smotrnosti mojega otročjega obnašanja.

Ovijem sem v tišino. Tehtno.
Predam sem k premisleku. Tehtnejšemu.
Vrnem se nazaj. Ne po liziko. Niti ne po aplavz, poklon, medaljo ali cvetje.
Vrnem sem nazaj brez želje ali potrebe po pohvali, komplimentu za moje delo.
Vrnem se nazaj z vero vase. Najtehtnejšo.

Cepe se z menoj ni vrnil. Pustila sem ga tam v kotu naj drema. Le občasno sem ga nagradila s kakšno liziko, za tiste dni, ko se mu zahoče cepetanje.

Le urno, le urno, saj pozno je že

Mudi se mi (kot vedno), zamujam (se ponavljam: kot vedno!), hitim in brzim, medtem pa že komponiram izgovore v glavi, zakaj je temu tako.
In kot naročeno, pred mano vozi upokojenka. Ona, nasmejana in vedra, se je ravno danes odločila, da bo "lagano i sportski", preživela dan v hitrem in frenetičnem svetu onkraj njene mirne vasice ob gozdu, kjer imata z možem svojo hiško z zeliščnim vrtom.

Da ja kaj ne izpusti ali pozabi, si je poprejšnji večer napisala seznam prijetnih obveznosti, ki jih mora postoriti v "civilizaciji", kjer poteka vse v drugačnem tempu kakor ga je vajena doma:
- poklepetati na tržnici s svojo priljubljeno branjevko o solatki,
- obiskati zdravnico, da si spere ušesa,
- v lekarno mora skočiti po tiste tablete,
- v knjižnico vrniti one knjige,
- pa na čaj z drago prijateljico s katero se nista videle že en teden,
- v špežo, po jajca in mleko, v ribarnico po sveže ribe.
Vsa opravila tistega dne si je natančno zamislila, pri tem pa se ni omejila na to, kdaj bo stvar izvedena, ker dan je dolg in ona ima časa na pretek, saj je vendarle v penziji, mar ne?

Jaz za njo, ihtava in neučakana, pogledujem kdaj bo ta prava priložnost, da jo prehitim, zraven pa bentim čez nepovabljene (nezaželene) udeležence v prometu. Ko naposled zavijeva vsaka v svojo smer, svojim dnevnim dogodivščinam naproti, se na cilju zamislim in si privoščim malo samo-pridige:  "Čemu sem taka? Skačem iz ene skrajnosti v drugo. Pred odhodom se vlečem kot polž, ki ima ves ljubi čas tega sveta na razpolago, potem pa kot kura vihravo (in včasih res brezglavo) lovim zadnje iztekajoče trenutke."

Tisti, ki me poznajo že kimajo, bolj kot ne, zmajujejo z glavo in vsi v en glas potrjujejo: "Ja, to je naša večna zamudnica Kristina, kateri nikoli ne uide mitičnih akademskih 15 minut zamude."
Nepoboljšljiva klasika na račun katere sem jih slišala že mnogo - pridig, govorov, očitkov, opominov.
Pa mi je vse to kaj dalo misliti? Niti ne dosti.
Sem se z leti kaj popravila? Uff, še manj. Mislim, da je vedno slabše. Res mi gre to težko od rok. Da bi se držala nekih dogovorov, določil, urnikov, predpisanih časovnih omejitev. Res niso lhke.

Pa naj tu razložim mojo verzijo zgodbe, ki vsekakor ni še en izgovor več, sestavljen skupaj v zadnji minuti.
Če bi človeške osebnosti klasificirali po skupinah glede na njihove izstopajoče specifike, bi mene zagotovo uvrstili v vrsto "Zasanjana" podvrsta "Večni romantični idealist". Prav šolski primer iz učbenika, z vsemi tipičnimi lastnostmi, ki jih nikakor ne moreš zgrešiti, pa če se še tako trudiš.

Mi kronično zasanjani živimo v čisto svojem, pravljičnem svetu, kjer so rožice, ptički, rožnati oblaki, med in mleko (brez laktoze!) vključeni v ceno. Kjer so peščeno uro že davno nekam zakopali in so v svoji sanjavosti še sami pozabili kam točno. Kjer sicer veljajo določena pravila, so sprejete vrednote, odobrena načela, vendar je vse to napisano na kožo posameznika in se prilagodi glede na njegove potrebe. Kjer se imamo krasno, ker nas nihče nikamor ne preganja, tudi če to zveni malce anarhično ali utopično. Kjer nam je res fino, ker si tempo diktiramo sami in so zastavljeni načrti/dnevna opravila vedno izvedena, vendar za to ne lovimo zadnjih trenutkov. In kjer je dan dolg in časa imamo na pretek, saj smo vendarle v zasanjanem pravljičnem svetu, mar ne?

Sestop iz tega paralelnega sveta pa je tako boleč, mukotrpen in nič kaj zaželjen, a vendar, zaenkrat, obvezen. Zato tu pride do pojava "trka dveh svetov", tistega po polžje, kjer sem nasmejana in vedra ter tistega po kurje, kjer sem vihrava in ihtava. Prej ali slej bom stopnice med tem in onim svetom že modificirala, malce preuredila, da bo volk sit in koza cela. Morda pa si bom celo kakšen tobogan omislila, tega sem res oboževala kot otrok. Hitro si dol, pa še zabavaš se pri tem. Juhej!

Samo drugačen blog bo spremenil svet

Zunaj se veseli december približuje kulminaciji. Vsi hektično brzijo po zadnjih nakupih in tekmujejo, kdo si lahko privošči večjo januarsko zaušnico rdečih številk na računu. V strahu, da ne bi izviseli v potrošniški bitki, zapravljajo, kot da jutrišnji dan ne bo nikoli nastopil.

Priznam, tudi sama sem podlegla temu divjemu kolesju, ki ga vodi kapitalistična požrešnost. Vendar se tokrat odločim, da svoj davek poravnam bolj smotrno, na tak način, da imajo moja darila, čeprav kupljena, globlji pomen.
Zavijem v knjigarno. Srcu drag in duši priljubljen sanktuarij, kjer zgubim percepcijo za čas in prostor.

Tu se vse ustavi, utihne, umiri. Tu si napasem oči med živo pisanimi platnicami. Tu za hip potolažim notranji nemir med bežno prebranimi vrsticami, ki obljubljajo da ti bo prav ta knjiga obrnila življenje na boljše, ali vsaj na glavo. Tu med listanjem lovim ključne besede, bolje rečeno, one ulovijo mene, da mi podajo odgovore na mnoga vprašanja, ki se mi tedaj pletejo po glavi.
Sicer predstavljajo obiski tega, zame skorajda svetega mesta, pravo Ahilovo peto za mojo malo rdečo denarnico. A so vredni. Vsakega centa.
Pustijo namreč znaten in dolgotrajen pečat, tako na moji knjižni polici kakor v meni. Za navdih, poduk, nasvet, možnost za premislek. Za vse to in še več so tam zame. Knjige.
Zapustim knjigarno. Vesela, ker sem uspešno opravila zadano misijo, se odpravim svojim dnevnim izzivom naproti.
~~~
Sedim v ordinaciji, čakam na vrsto in se zamotim z ogledovanjem nakupljenih knjižnih dobrot za moje najdražje. Pozornost mi ukrade citat, ki po svoji vsebini močno izstopa med domiselno izbranimi verzi različnih avtorjev natisnjenih na prepoznavne nosilne vrečke te knjigarne.

"Samo drugačni ljudje spreminjajo svet; nihče normalen ni še nikoli dosegel nobene ušive spremembe!" 
Besede, pod katere se je podpisal Fredrick Backman, zadenejo žebljico na glavico. Zarežejo se v moje bistvo, kakor strela z jasnega in mi pustijo znaten, dolgotrajen pečat.
Tako rekoč na srebrnem pladnju, kratko jedrnato a predirljivo, dobim servirano vse zgoraj našteto.

Dobim navdih:
Kako priti (ponovno) v stik sama s sabo in s svojo drugačnostjo - piši po nareku dušnega glasu in spravi na papir svoje podzemlje, svoje notranje doživljanje.
Dobim poduk:
Kaj me je oviralo, da sem čakala tako dolgo - strah, da ne jaz, ne moj notranji svet ne bosta sprejeta kot taka in da bom naletela na nerazumevanje, neodobravanje, neizprosne kritike.
Dobim možnost za premislek:
Zakaj me je bilo sram svoje drugačnosti, izstopanja iz povprečja - nisem prenesla teže etikete na sebi "ta čudna", ki bi me lahko privedla do izločitve iz družbe.
Dobim nasvet:
Kvaliteta nad kvaniteto - Ni pomembno da si površinsko vidna od množice, bistveno je, da si občutena na globljih ravneh od peščice.
Dobim odgovor na vprašanje, ki ga detektivsko zasledujem že leta:
S kakšnim namenom sem pravzaprav tu - da pozdravim sebe in pokažem, da sta samopomoč in samoozdravitev rešilni bilki, na kateri se lahko prav vsak oprime in to (neverjetno a resnično) na  popolnoma brezplačen način.
Dobim tolažbo, ki je končno nahranila moj notranji nemir:
Da, to je tvoje poslanstvo - biti drugačna in s tem spreminjati svet.

Naposled se tu vse ustavi, utihne, umiri. Četudi so ušesa še malce rdeča od januarske zaušnice, je bilo vredno. Vsakega centa.

O dimniku, ki je izstopal iz povprečne sivine

"Kaj ste pa danes počeli v vrtcu?" zaslišim iz hodnika medtem, ko si preobuvam rdeče copatke in skrbno zlagam rumeno rutkico na katero mi je poprejšnji dan mama sešila drobnega polžka.
"Risali smo hiše, a ti pokažem?" veselo poskakujem pred oglasno desko, kjer so bile izobešene risbice in s prstom ponosno nakazujem svoj umetniški izdelek.
"Aha" nejevoljno zadoni.
"Zakaj pa je dimnik tako velik in stoji na sredini strehe?" nadaljuje z občutnim neodobravanjem. Potrto skomignem z rameni.
"Kako to, da ga nisi narisala tako kot so ga drugi otroci, tu ob strani in ne na sredini strehe?"
"Zato, ker sem želela narisati tako kot meni paše in nisem gledala kako drugi rišejo."
"In zakaj nisi narisala majhen dimnik, tako kot je učiteljica rekla?" so naprej deževale graje.
"Zakaj si vedno neposlušna in narediš vse po svoje?" je jezno zažugal s prstom, ker mu očitno ni bilo po godu, da je moj dimnik vidno izstopal iz povprečja.
"Ampak jaz sem mislila, da je tako prav" sem plaho in tiho zagovarjala svojo odločitev o samosvojem risarskem ustvarjanju.
"Ne, ne, ni tako prav. Moraš poslušati učiteljico, ona ima prav. Vidiš kako so drugi otroci pridni, poslušni in rišejo tako kot je rekla učiteljica. Zakaj nisi še ti pridna? Zakaj si lumpa?" se je vsul plaz kritik.

Tisto popoldne so v meni, drobni in nebogljeni, en za drugim glasno odmevali samo-očitki, kakor razjarjeni valovi, ki butajo ob obalo v nevihti:
Pošteno si ga polomila, ker si poslušala sebe!
Zakaj si samosvoja?
Nisi bila pridna, ker nisi risala na isti način, tako kot vsi ostali!
Zakaj si divja?
Tvoja risbica ni lepa, ni povprečna! Je grša, je slabša od ostalih!
Zakaj moraš izstopati?
Lumpa si, ker nisi naredila kar so drugi velevali, da je prav!
Zakaj si drugačna?

Vsa ta leta od tedaj so v meni, ne več tako drobni a še vedno nebogljeni, en za drugim glasno odmevali (novi) samo-očitki, kakor razjarjeni valovi, ki butajo ob obalo v nevihti:
Pošteno si ga polomila, ker NISI poslušala sebe!
Zakaj NISI VEČ samosvoja?
Nisi bila pridna, ker SI risala na isti način, tako kot vsi ostali!
Zakaj NISI VEČ divja?
Tvoja risbica JE lepa, JE povprečna! NI VEČ grša, NI VEČ slabša od ostalih!
Zakaj SI NISI UPALA izstopati?
Lumpa si, ker SI VEDNO naredila kar so drugi velevali, da je prav!
Zakaj SI NISI UPALA BITI drugačna?

To jutro se v meni valovi samo-očitkov niso več besno lomili, razjarjeno butali, kipeče penili, ker je nevihta opravila svoje. Za sabo je pustila mirno in v soncu bleščečo gladino samospoznanja, da je imel takrat narisani dimnik že ta prave proporcije in koordinate.
Na obalo pa je naplavila drobno steklenico s pomembnim sporočilom:
Vrni se v čas rdečih copatkov in rumene rutke s polžkom, ko si poslušala izključno samo sebe in si bila divja, samosvoja. Vrni se v prostor, ko si bila edinstvena in unikatna kakor tisti famozni dimnik na oglasni deski. Zdaj, ko si tam pa se vrni k tistemu delu sebe, ko si upala izstopati iz povprečja in končno zasij v svoji prepoznavni drugačnosti. 

Ta veseli dan ali kako sem pozabila na novoletne zaobljube

Baje da se v mestu govori, da je 3. ponedeljek v januarju najbolj depresiven dan v letu. Znanstveni izračuni učenjakov iz priznanih univerz potrujejo to hipotezo, s sklicevanjem na grdo in hladno vreme, turobno in zaskrbljeno razpoloženje ob pogledu na rdeče številke na računu (posledica brezglavega veselo-decembrskega zapravljanja) ter zaobljub, novoletnih, jasno. Slednje so namreč  v teh dneh že padle v vodo, no ja, so trčile na zaledenelo oviro. Kaj nam preostane drugega, kot da se sklicujemo na to, da bomo poskusili znova pred pomladjo, ko se vse stali, otopli, izboljša stanje na računu, ovo ono tretje.

Pa bo spomladi kaj boljše? Jok brate, ista scena, če ne še slabša. Tako prestavimo te "častne pionirske" na poletje, ker "do takrat pa bomo res fit". Pri tem pa pozabimo na določitev vsaj okvirnega leta tistega mitičnega poletja, v katerega bomo naposled vstopili fit in postavni. Poletja, ko bomo naposled ponosno in malce ošabno hodili po plaži s tistim (sami-sebi) privoščljivim nasmeškom, ki kriči: "Jaaa, uspelo mi je! vsaj eno novoletno zaobljubo sem postavil pod streho!"

Pretkana in zvita kot znam biti "ko zagusti", se letos odločim, da bo tokrat prelomno leto, ko si zaobljub pod nobenim pogojem ne bom postavljala. Razlog je preprost: dovolj imam namreč teh začaranih krogov razočaranj, pa tistega samoobtoževanja kako sem ponovno pogorela, nezadovoljstva ob spoznanju, da česarkoli se lotim, itak ne speljem do konca ter frustracij, da mi privoščljivi nasmeški namenjeni izključno sami sebi, pač niso usojeni.

In naposled zaveje neka neopisljiva radost in pomirjenost v deželi tej. Grdo in hladno vreme vzljubim še bolj kot prej; sicer me že od nekdaj pomirja, a sedaj imam še en razlog več, da se zabubim lepo noter, na toplem ob kakšni dobri knjgi, filmu, dokumentarcu. Klavrno stanje na računu kar spregledam misleč: "Do regresa bom že prišla na zeleno vejo, ki bo pometla vse pregrehe za nazaj in morda še kakšnega za naprej".

Kaj pa novoletne zaobljube? Tem pa pokažem jezik in se zmagoslavno, sama sebi privoščljivo nasmehnem, ker: "Jaaa, uspelo mi je!" Vsaj enkrat sem se pokončno izmuznila primežu družbenih tendenc kaj je in, postavila sem se po robu zapovedim kaj se sme in kaj ne, demantirala sem splošno sprejete normative ku češ, to se počne izključno zato, ker tako delajo vsi in boš tudi ti. "Eee-ne" je zabeketala črna ovca in se odločno podala v oranje novim ledinam naproti.

Namišljeni bolnik na peronu 8

Vsakič, ko sem se odpravljala na pot, najsi bo to daljše potovanje ali krajši oddih, me je vedno v dneh tik pred zdajci poprijel nek nerazložljiv strah, rahla tesnoba, ki je prebudila spečega hipohondra v meni.

Običajno se vsi normalni ljudje neizmerno veselijo začasnega odklopa od rutine, se radostijo novih dogodivščin, navdušeno planirajo kaj bodo vse videli, obiskali, doživeli ter oznanijo okolici svoj odhod že mesece vnaprej. 

Slednje zaseda prav posebno mesto na družbenih omrežjih, kjer se evforično odštevajo dnevi do trenutka odhoda. Pri tem seveda ne sme biti izključena foto-dokumentacija priprav, slik bodoče počitniške destinacije ter naslajanja ob branju komentarjev v stilu "Kako sem ti fouš" tistih zavistnežev, ki bodo ostali doma.

Skratka, dopustniški bojni načrt za veliki osvajalski pohod je dodelan do podtankosti. Pripravljeni kovčki že tedne nabirajo prah tam na hodniku, od šparovčka, v katerem je bil vestno prišparan denar ravno za to priložnost, pa so ostale le še črepinje. Vse na red. Vzemi dokumente, zalij rože, zakleni to, izklopi ono, 3-2-1, gremo!

A jaz? Sem že omenila, da sem ravno pred dvemi dnevi staknila vnetje mehurja, pa idi po antibiotike, pa pazi na mraz, pa veliko pij, pa ne že spet, ko ravno potujem nekam. In tako je bilo od nekdaj. Odkar pomnim, so imeli moji križarski pohodi v nove, neznane kraje en droben podnapis kvazi molitev "ne zbolet, samo ne zbolet, ne tokrat". 

Pa sem, vedno. Na pot sem se vselej odpravila z vsako leto bolj založeno domačo lekarno. Pošteno sem se zamislila: "Pa dobro ženo, kaj je s tabo narobe? A si res tak mazohist, da si še tiste lepe trenutke zakuhaš z vročino, bolečino, vnetji, celo obiski bolnice (ja, tudi do tega je prišlo)?" 

Mislim, da se je vse začelo že zelo zgodaj, ko sem z družino preživljala poletne počitnice v gorah in sem zaradi streptokoka pristala na urgenci. Potem so se vrstili tisti mučni vsakoletni odhodi v kolonije, ko me je stiskalo in zvijalo zaradi nekih namišljenih bolečin, tako da so me le stežka zvlekli na avtobus poln mladih in veselih nadebudnežev. Šole v naravi in zaključni izleti so pogosto spremljali kakšni glavoboli, zvini, poškodbe. Maturanc, ta pa je bil vrh hipohondrije. Začel se je z morsko boleznijo, nadaljeval s kronično nespečnostjo v družbi mačka, ki je mjavkal celih 10 dni brez prestanka ter zaključil s pljučnico in opeklinami prve stopnje. Jasno, da na absolventa iz preventivnih razlogov nisem niti šla. Kaj pa o tisti cvetki t.i. potovanje z letalom sem že govorila? Pustimo to za drugič. 

Nadaljujem s samo-analizo. Kopljem in vrtam, da naposled le pridem do sklepa: morda pa se iz strahu pred zapustitvijo utečene vsakdanjosti v kateri sem si spletla varno cono udobja, zatekam v bolezni (namišljene ali ne)?

"Kristina, ti to resno?" 

In se sprašujem dalje: "A je res tako težko izstopiti iz tega vlaka rutine, ponavljajoče monotonosti in povrh vsega še vztrajati v tej agoniji na račun svojega zdravja?"

"Pa dej no, zresni se, tako ne gre več naprej!"

"Cel svet je tam zunaj, te čaka, da ga raziščeš in doživiš v vsej svoji lepoti in izjemnosti in ti boš vztrajala v tem neudobnem, malem, zatohlem kupeju?

Ajde, pot pod noge! Kovčke pripravi (ne pretiravaj kot vedno, greš samo za 3 dni, ne potrebuješ cele omare!), dokumente v roke, zalij rože, pa nek ti bude, domačo lekarno vzami zgolj iz preventive, zakleni to, izklopi ono, 3-2-1, gremo!"

A ja pa še to: "Uživaj na polno, naredi kakšno dih-jemajočo fotografijo za svoj osebni arhiv in ne za tistih par všečkov, pa pošlji razglednico Z lepimi, predvsem pa, od zdravja kipečimi pozdravi!"

Rdeče sledi

Jočem za sabo
dele sebe iščem.
Praskam, grabim a do tam ne pridem.
Tavam, besnim, bentim, ječim, tulim,
a nihče me ne sliši.

Solze izgubljenosti same polzijo
Oči v neznano zamišljeno stremijo.
Glava prazna, votla misli, želja.
Pogled zamaknjen, pust, odsoten.
Izraz na licu izgubljen, neodziven
Bolečina v meni, ki jo povzroča dvom.

Nisem več svoja, nisem več tista ob kateri si se naslajal.
Nisem več tista, ki si jo pogrešal, še preden sem bila tvoja.
Sem le bled spomin, hladna senca sebe.

Cesar je vendar nag

"Ko to tamo peva?" je bil prvi jutranji pozdrav moje bake, ko me je zaslišala iz postelje kako prepevam in se sama s sabo pogovarjam že v zgodnjih otroških letih. Retorično frazo, ki mi jo je na dnevni ravni postavljala, sem vzela skrajno resno in začela gojiti "pevske/govorniške sposobnosti". Te so bile v začetku sicer omejene na ladl-ladl in oponašanje zvokov iz narave, bolj kot ne, je vse skupaj zvenelo kot neko mačje zavijanje v kombinaciji z nezemeljskim dialektom. Kasneje, po velikem preobratu, ko sem po 2 letih končno (bukvalno čez noč) spregovorila črko R, je sledila je dvodnevna "R-manija" paranja živcev domačim. Ugotovila sem namreč kako krasno zvenijo besede iz mojih ust in to sem seveda hotela navdušeno povedati/deliti s širnim svetom. Pa sem kaj hitro v svoji okolici naletela na prvo oviro, to so bili le zametki, neki začetki neodobravanja tega kar je, nič-hudega-sluteč, prihajalo iz mojih ust. En pogled postrani, začuden izraz na obrazu, otipljiv občutek sramu v očeh roditeljev, to in še mnogo drugih očitajočih znakov za moj "predolg jezik". 

"Ćuti i smiri se malo!" je brzdal tisto neukrotljivo, divjo plat mene, ki je želela le izražati svojo prvinsko resnico. Pri meni je bilo od nekdaj vse zelo transparentno, pristno, iskreno. Na tak način kot sem nekaj videla, predvsem pa začutila, tako sem tudi občutke, ki so se mi ob tem porajali, spravila v besedo. A te, očitno predrzne verbalistike, so me večkrat (pre)drago stale. In sem ubrala drugo taktiko. Počasi sem se začela zavijati v molk v želji po vnovičnem odobravanju in sprejemanju svoje persone kot take. Vse skupaj sem lepo zapakirala s simpatičnim nasmeškom, prijetnim obnašanjem in družbeno-sprejemljivim govorom, ki je bil zgolj omejen na površinske tematike. Bila sem deklica, ki si je ob koncu šolskega leta prislužila priznanje za vzorno vedenje. Tu pa tam so sicer zamižali na eno oko, ko sem imela občasno kakšno mini-deviacijo zaradi preglasnega smeha ali neprimernega komentarja.

Pa so se tudi te deviacije polegle in ostala je le lupinica ene Kristince, spomin na neko prisrčno, vedno nasmejano dekle, ki kima z glavo in ti zmerom na vprašanje "Kako si?" odgovori "V redu". V izogib pogovoru o nekih globljih resnicah, ki bi morda pretresle sogovornikove temelje, sem se raje držala trivialne površine in hitro zaključila komunikacijo s kakšno klasično šalo na račun vremena ali aktualnih dogodkov. 

Pa tolikokrat sem ti želela ob snidenju povedati na 4 oči, ne nisem v redu, nisem dobro, to mi leži na duši, ono mi ne da spati. In ni šlo skozi, tisoč razlogov najdem zakaj ne. Ker vsi nekam hitimo in si zares ne najdemo časa zase, kamoli za druge. Ker živimo v času, ko moremo vse prikazati v res najboljši luči. Kako se imamo fino, fantastično, super, krasno oh in sploh lepo in potemtakem biti slabe volje se ne spodobi. Še manj se to ne spodobi prikazati javno, na očeh vseh, kje pa si to videl a-a. 

No, meni je teh mask in fars že malo (precej) čez glavo, tako da se vračam h koreninam svoje neukrotljive iskrenosti. Tam, kjer si ob snidenju vzameš čas, se z nekom usedeš za trenutek ali več in ga z resnim zanimanjem povprašaš o teži neba, ki jo nosi na svojih ramenih ter mu z vso pozornostjo prisluhneš ali pa le prisedeš bližje, da začuti tvojo toplino polno odobravanja in sprejetja. Tam mi je od sedaj mesto, če želiš, kar prisedi, prostora je dovolj za vse!

Jagode

"Ugrizni v to kislo jabolko", mi je skozi veleval. A jaz sem želela le jagode; tiste velike, rdeče, omamno dišeče, sočne, sladke jagode.

"Ni vedno vse samo sladko, sprejmi tudi kislo plat življenja", mi je ponavljal.
A nisem popustila. Kot mala razvajena punčka sem še naprej hrepenela le po jagodah; tistih, ki so s svojim slastnim, prijetnim okusom pomirile moje brbončice.

"Sooči se z grenkim priokusom spoznanja, da v življenju ne more biti vedno po tvoje" je nadaljeval.
A ni mi dalo miru. Nikakor nisem zmogla čez dejstvo, da tistih jagod ne bom dobila takoj, kadarkoli in kjerkoli si bom zaželela.

Še več. Notranjemu nemiru in zunanjemu cepetanju se je pridružila še moja nepoboljšljiva tendenca k pretiravanju.Tako sem si poleg jagod sedaj poželela še zvrhano kepico sladoleda, obilno dozo smetane, vse bogato posuto s čokolado in, zakaj pa ne, še kakšen piškotek namazan z domačo marmelado.

"Manj, je več!", je kakor sol na rani zarezala poslednja izjava.
Ta me je dokončno vrgla s prestola razvajenosti in nepotrpežljivosti ter odpihnila v končno pozabo moje želje po jagodah. Na njih nisem več pomislila.

Potrebovala sem Čas, veliko njega, da sem sprejela določena spoznanja, usvojila določene lekcije, dojela v pravem pomenu določene izjave.
Potrebovala sem Prostor, čisto svoj, v naravi, kjer sem si zbistrila misli o zmotnih pričakovanjih in iluzijah, ki sem si jih skrbno spletala v glavi.
Potrebovala sem Priložnost, da znova začnem upati, sanjati, si želeti velike, pomenljive stvari, a tokrat na realnih temeljih.

In je prišla. Priložnost. Ob pravem času na pravem mestu.
Čisto milo, tiho, kakor kaplje dežja, ki se ujamejo na konicah vej tiste smreke pod katero sva potrpežljivo čakala, da se poleže ves hrup in tresk, ki ga je za sabo puščala poletna nevihta, nekega poznega popoldneva tam gor v gozdu. 
Ta igra dežnih kapljic me je prevzela in me popeljala v tako meditativno stanje, v katerem nisem niti zaznala, da si ti medtem neopazno zapustil suho zavetje. Nekaj drugega je ukradlo tvojo pozornost. Moj trenutek čuječnosti si nežno prekinil s tem, ko si mi pomolil tvojo roko polno gozdnega jagodičja. Tiste drobne, rožnate, divje jagode so bile tako omamno dišeče, sočne in sladke kot še nobene doslej.
In je prišla. Nagrada. Sladko poplačan trud, ki sem ga vložila v sprejemanje grenkih trenutkov resnice, v potrpežljivo celjenje slanih sledi bolečine ter v soočanju z občasno kislo platjo pravice.

Kako sem vrgla lopato v blato

V prvih vzdihljajih novega leta mi je pod roke prišel zapis o veščinah kako »Začeti znova«. Ob branju sem se vse bolj zavedala, kako me je vrtinec vsakdanje, monotone rutine privedel do trenutka, ko sem enostavno vrgla lopato v blato (fraza s »puško v koruzi« je zame passé, ker orožja ne podpiram, koruza pa ima visok glikemični indeks, a o tem kdaj drugič). Streznila me je misel o tem, kako me je blatno močvirje tako globoko, skorajda brezizhodno posrkalo vanj, da se me je polotil Stockholmski sindrom. Identificirala sem se s tem požirajočim blatom v katerega sem zabredla. Iz dneva v dan sem se vse bolj prepuščala neizogibni apatiji, brezbrižnosti, otopelosti, ki je vodila do točke, da me je skoraj v celoti (metaforično) prekrilo in zajelo. Kot češnjica na vrhu torte je sledil paradoks, da sem v to sama pristala; neki pritajeni glasovi iz podzavesti so mi prišepetavali kako si to zaslužim, da itak več kot tega nisem vredna, ne sposobna, skratka, tam ti je mesto. V vsej tej agoniji utapljanja so svoj piskrček pristavili še na-ključ-ni mimoidoči, ki so s svojimi vrlimi opazkami izbili sodu dno. Začutila sem tisto skrajnost imenovano"dno dna". Povratek na površje je bil bolj posledica inercije, kakor zavestne odločitve. Neka sila je presodila, da se tako klavrno pa že ne bo zaključila moja zgodba. In zdaj sem tu, ponovno na površju, s pisalom oziroma tipkovnico v roki, puščam oprijemljive, vidne sledi o tem in onem dogajanju v pod-zavest-ju. In tu, se ne bom omejevala z roki oddaje vsebin, ne bom se držala nekega točno zarisanega časovnega/prostorskega okvirja, stila pisanja, vse bo prepuščeno spontanemu in trenutnemu navdihu. Edina stalnica na katero se bom vestno naslanjala, bo zgolj moje notranje podoživljanje, ki vsekakor ne bo konformistično ali družbeno sprejemljivo, ki vsekakor ne bo z odprtimi rokami dobrodošlo ali odobreno. "Pa nič za to", si zamrmram v brk, nonštalantno.