Priznam, tudi sama sem podlegla temu divjemu kolesju, ki ga vodi kapitalistična požrešnost. Vendar se tokrat odločim, da svoj davek poravnam bolj smotrno, na tak način, da imajo moja darila, čeprav kupljena, globlji pomen.
Zavijem v knjigarno. Srcu drag in duši priljubljen sanktuarij, kjer zgubim percepcijo za čas in prostor.
Tu se vse ustavi, utihne, umiri. Tu si napasem oči med živo pisanimi platnicami. Tu za hip potolažim notranji nemir med bežno prebranimi vrsticami, ki obljubljajo da ti bo prav ta knjiga obrnila življenje na boljše, ali vsaj na glavo. Tu med listanjem lovim ključne besede, bolje rečeno, one ulovijo mene, da mi podajo odgovore na mnoga vprašanja, ki se mi tedaj pletejo po glavi.
Sicer predstavljajo obiski tega, zame skorajda svetega mesta, pravo Ahilovo peto za mojo malo rdečo denarnico. A so vredni. Vsakega centa.
Pustijo namreč znaten in dolgotrajen pečat, tako na moji knjižni polici kakor v meni. Za navdih, poduk, nasvet, možnost za premislek. Za vse to in še več so tam zame. Knjige.
Zapustim knjigarno. Vesela, ker sem uspešno opravila zadano misijo, se odpravim svojim dnevnim izzivom naproti.
~~~
Sedim v ordinaciji, čakam na vrsto in se zamotim z ogledovanjem nakupljenih knjižnih dobrot za moje najdražje. Pozornost mi ukrade citat, ki po svoji vsebini močno izstopa med domiselno izbranimi verzi različnih avtorjev natisnjenih na prepoznavne nosilne vrečke te knjigarne.
"Samo drugačni ljudje spreminjajo svet; nihče normalen ni še nikoli dosegel nobene ušive spremembe!"
Besede, pod katere se je podpisal Fredrick Backman, zadenejo žebljico na glavico. Zarežejo se v moje bistvo, kakor strela z jasnega in mi pustijo znaten, dolgotrajen pečat.
Tako rekoč na srebrnem pladnju, kratko jedrnato a predirljivo, dobim servirano vse zgoraj našteto.
Dobim navdih:
Kako priti (ponovno) v stik sama s sabo in s svojo drugačnostjo - piši po nareku dušnega glasu in spravi na papir svoje podzemlje, svoje notranje doživljanje.
Dobim poduk:
Kaj me je oviralo, da sem čakala tako dolgo - strah, da ne jaz, ne moj notranji svet ne bosta sprejeta kot taka in da bom naletela na nerazumevanje, neodobravanje, neizprosne kritike.
Dobim možnost za premislek:
Zakaj me je bilo sram svoje drugačnosti, izstopanja iz povprečja - nisem prenesla teže etikete na sebi "ta čudna", ki bi me lahko privedla do izločitve iz družbe.
Dobim nasvet:
Kvaliteta nad kvaniteto - Ni pomembno da si površinsko vidna od množice, bistveno je, da si občutena na globljih ravneh od peščice.
Dobim odgovor na vprašanje, ki ga detektivsko zasledujem že leta:
S kakšnim namenom sem pravzaprav tu - da pozdravim sebe in pokažem, da sta samopomoč in samoozdravitev rešilni bilki, na kateri se lahko prav vsak oprime in to (neverjetno a resnično) na popolnoma brezplačen način.
Dobim tolažbo, ki je končno nahranila moj notranji nemir:
Da, to je tvoje poslanstvo - biti drugačna in s tem spreminjati svet.
Naposled se tu vse ustavi, utihne, umiri. Četudi so ušesa še malce rdeča od januarske zaušnice, je bilo vredno. Vsakega centa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar