"Ko to tamo peva?" je bil prvi jutranji pozdrav moje bake, ko me je zaslišala iz postelje kako prepevam in se sama s sabo pogovarjam že v zgodnjih otroških letih. Retorično frazo, ki mi jo je na dnevni ravni postavljala, sem vzela skrajno resno in začela gojiti "pevske/govorniške sposobnosti". Te so bile v začetku sicer omejene na ladl-ladl in oponašanje zvokov iz narave, bolj kot ne, je vse skupaj zvenelo kot neko mačje zavijanje v kombinaciji z nezemeljskim dialektom. Kasneje, po velikem preobratu, ko sem po 2 letih končno (bukvalno čez noč) spregovorila črko R, je sledila je dvodnevna "R-manija" paranja živcev domačim. Ugotovila sem namreč kako krasno zvenijo besede iz mojih ust in to sem seveda hotela navdušeno povedati/deliti s širnim svetom. Pa sem kaj hitro v svoji okolici naletela na prvo oviro, to so bili le zametki, neki začetki neodobravanja tega kar je, nič-hudega-sluteč, prihajalo iz mojih ust. En pogled postrani, začuden izraz na obrazu, otipljiv občutek sramu v očeh roditeljev, to in še mnogo drugih očitajočih znakov za moj "predolg jezik".
"Ćuti i smiri se malo!" je brzdal tisto neukrotljivo, divjo plat mene, ki je želela le izražati svojo prvinsko resnico. Pri meni je bilo od nekdaj vse zelo transparentno, pristno, iskreno. Na tak način kot sem nekaj videla, predvsem pa začutila, tako sem tudi občutke, ki so se mi ob tem porajali, spravila v besedo. A te, očitno predrzne verbalistike, so me večkrat (pre)drago stale. In sem ubrala drugo taktiko. Počasi sem se začela zavijati v molk v želji po vnovičnem odobravanju in sprejemanju svoje persone kot take. Vse skupaj sem lepo zapakirala s simpatičnim nasmeškom, prijetnim obnašanjem in družbeno-sprejemljivim govorom, ki je bil zgolj omejen na površinske tematike. Bila sem deklica, ki si je ob koncu šolskega leta prislužila priznanje za vzorno vedenje. Tu pa tam so sicer zamižali na eno oko, ko sem imela občasno kakšno mini-deviacijo zaradi preglasnega smeha ali neprimernega komentarja.
Pa so se tudi te deviacije polegle in ostala je le lupinica ene Kristince, spomin na neko prisrčno, vedno nasmejano dekle, ki kima z glavo in ti zmerom na vprašanje "Kako si?" odgovori "V redu". V izogib pogovoru o nekih globljih resnicah, ki bi morda pretresle sogovornikove temelje, sem se raje držala trivialne površine in hitro zaključila komunikacijo s kakšno klasično šalo na račun vremena ali aktualnih dogodkov.
Pa tolikokrat sem ti želela ob snidenju povedati na 4 oči, ne nisem v redu, nisem dobro, to mi leži na duši, ono mi ne da spati. In ni šlo skozi, tisoč razlogov najdem zakaj ne. Ker vsi nekam hitimo in si zares ne najdemo časa zase, kamoli za druge. Ker živimo v času, ko moremo vse prikazati v res najboljši luči. Kako se imamo fino, fantastično, super, krasno oh in sploh lepo in potemtakem biti slabe volje se ne spodobi. Še manj se to ne spodobi prikazati javno, na očeh vseh, kje pa si to videl a-a.
No, meni je teh mask in fars že malo (precej) čez glavo, tako da se vračam h koreninam svoje neukrotljive iskrenosti. Tam, kjer si ob snidenju vzameš čas, se z nekom usedeš za trenutek ali več in ga z resnim zanimanjem povprašaš o teži neba, ki jo nosi na svojih ramenih ter mu z vso pozornostjo prisluhneš ali pa le prisedeš bližje, da začuti tvojo toplino polno odobravanja in sprejetja. Tam mi je od sedaj mesto, če želiš, kar prisedi, prostora je dovolj za vse!
Ni komentarjev:
Objavite komentar