"Z veseljem dragi moj!" se nemudoma odzovejo vsi klicni centri asistence in prve pomoči v meni.
"To preberi, pa mi povej kaj se ti zdi." me povabi k sodelovanju.
"Evo me, sem že tam!" z odobravanjem hipoma privolim.
Odložim vse kar sem do tedaj počela, podregnem Cepeta (tako Ga ljubkovalno kličem) in mu namignem naj se prebudi, ker naju na obzorju čaka nova avantura.
Cepe nejevoljno pogleduje in koleba, saj sem ga zmotila sredi zasluženega popoldanskega počitka. Dolg delovni dan je za njim. Zadnje čase si piše veliko nadur, pa še kakšna nočna smena pade tu pa tam. Na koncu ga le prepričam in popusti. Odloči se, da bo navzoč v tej partiji.
"Pa poglejva kaj imava tukaj" se s Cepetom podava v raziskovanje terena in že kujeva strategijo, kako zavladati dani situaciji ter uveljaviti svoj prav.
Cepe prične z branjem sestavka. Muza se in kremži od vseh napak, ki jih opazi v prebranem.
"Ne ne ne, tako pa že ne gre!" mi sugerira, naj popravim slovnične spodrsljaje.
"Pokaži, da ti znaš dosti boljše!" me bodri, naj napišem vse na novo in po svoje.
"Dokaži, da ti zmoreš dosti več!" me spodbuja, naj se izkažem v svoji najboljši luči. "Saj imaš vendarle talent za pisanje!" se bahavo trka po prsih.
Njegovo pihanje na dušo obrodi sadove. Spišem čisto nov, daljši, slovnično korekten, z izčrpnim besednim zakladom okrancljan sestavek.
Z vznemirjenjem čakam na odgovor, kakor mali otrok na Božička. Pričakujem usta polna pohval, globoke poklone, glasne zvoke fanfar, bučen hrup aplavzov, bleščeče medalje časti, parado cvetja na mojem odru umetniškega izražanja.
"Ker to, je tvoja mojstrovina!" proglasi Cepe moj zapis.
A nič od tega ne sledi.
Prej nasprotno.
Odziv je mlačen, zapis ga nikakor ne pritegne, niti pusti kakršenkoli vtis.
Kratek, suhoparen "ok" pa pospremi s hladnokrvno izrečeno pripombo, da sem spet dolgovezila in pretiravala z izbranim jezikom ter odvečnimi inserti poetike.
To me potre, sesuje, užali, prizadane, zaboli.
No, naj se popravim. Cepeta je opazka potrla, sesula, užalila, prizadela, zabolela. Tako globoko ga je zbodlo v srčiko svojega obstoja, da je pričel glasno, sunkovito in močno cepetati. Cepetala sem še jaz. Vrelo je v njem, vrelo še v meni.
Burni reakciji je sledilo njegovo kričanje, je sledil moj pridušeni krik. Divje vznemirjenje se je zaključilo z njegovim jokom, se je zaključilo s solzami v mojih očeh.
"Ne bodi tako otročja. Obnašaš se kot mali otrok, ki so mu vzeli liziko!" je ustavil ta viharni dvoboj med mano in Egom (ljubkovalno ga kličem Cepe).
Njegove besede so me streznile kot hladen tuš.
"Zakaj jemlješ vse preveč osebno in si ženeš k srcu vsako malenkost? A so potrebne te pretirane reakcije in odvečne drame?" me je spodbujal k razmisleku o smotrnosti mojega otročjega obnašanja.
Ovijem sem v tišino. Tehtno.
Predam sem k premisleku. Tehtnejšemu.
Vrnem se nazaj. Ne po liziko. Niti ne po aplavz, poklon, medaljo ali cvetje.
Vrnem sem nazaj brez želje ali potrebe po pohvali, komplimentu za moje delo.
Vrnem se nazaj z vero vase. Najtehtnejšo.
Cepe se z menoj ni vrnil. Pustila sem ga tam v kotu naj drema. Le občasno sem ga nagradila s kakšno liziko, za tiste dni, ko se mu zahoče cepetanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar