Jagode

"Ugrizni v to kislo jabolko", mi je skozi veleval. A jaz sem želela le jagode; tiste velike, rdeče, omamno dišeče, sočne, sladke jagode.

"Ni vedno vse samo sladko, sprejmi tudi kislo plat življenja", mi je ponavljal.
A nisem popustila. Kot mala razvajena punčka sem še naprej hrepenela le po jagodah; tistih, ki so s svojim slastnim, prijetnim okusom pomirile moje brbončice.

"Sooči se z grenkim priokusom spoznanja, da v življenju ne more biti vedno po tvoje" je nadaljeval.
A ni mi dalo miru. Nikakor nisem zmogla čez dejstvo, da tistih jagod ne bom dobila takoj, kadarkoli in kjerkoli si bom zaželela.

Še več. Notranjemu nemiru in zunanjemu cepetanju se je pridružila še moja nepoboljšljiva tendenca k pretiravanju.Tako sem si poleg jagod sedaj poželela še zvrhano kepico sladoleda, obilno dozo smetane, vse bogato posuto s čokolado in, zakaj pa ne, še kakšen piškotek namazan z domačo marmelado.

"Manj, je več!", je kakor sol na rani zarezala poslednja izjava.
Ta me je dokončno vrgla s prestola razvajenosti in nepotrpežljivosti ter odpihnila v končno pozabo moje želje po jagodah. Na njih nisem več pomislila.

Potrebovala sem Čas, veliko njega, da sem sprejela določena spoznanja, usvojila določene lekcije, dojela v pravem pomenu določene izjave.
Potrebovala sem Prostor, čisto svoj, v naravi, kjer sem si zbistrila misli o zmotnih pričakovanjih in iluzijah, ki sem si jih skrbno spletala v glavi.
Potrebovala sem Priložnost, da znova začnem upati, sanjati, si želeti velike, pomenljive stvari, a tokrat na realnih temeljih.

In je prišla. Priložnost. Ob pravem času na pravem mestu.
Čisto milo, tiho, kakor kaplje dežja, ki se ujamejo na konicah vej tiste smreke pod katero sva potrpežljivo čakala, da se poleže ves hrup in tresk, ki ga je za sabo puščala poletna nevihta, nekega poznega popoldneva tam gor v gozdu. 
Ta igra dežnih kapljic me je prevzela in me popeljala v tako meditativno stanje, v katerem nisem niti zaznala, da si ti medtem neopazno zapustil suho zavetje. Nekaj drugega je ukradlo tvojo pozornost. Moj trenutek čuječnosti si nežno prekinil s tem, ko si mi pomolil tvojo roko polno gozdnega jagodičja. Tiste drobne, rožnate, divje jagode so bile tako omamno dišeče, sočne in sladke kot še nobene doslej.
In je prišla. Nagrada. Sladko poplačan trud, ki sem ga vložila v sprejemanje grenkih trenutkov resnice, v potrpežljivo celjenje slanih sledi bolečine ter v soočanju z občasno kislo platjo pravice.