O dimniku, ki je izstopal iz povprečne sivine

"Kaj ste pa danes počeli v vrtcu?" zaslišim iz hodnika medtem, ko si preobuvam rdeče copatke in skrbno zlagam rumeno rutkico na katero mi je poprejšnji dan mama sešila drobnega polžka.
"Risali smo hiše, a ti pokažem?" veselo poskakujem pred oglasno desko, kjer so bile izobešene risbice in s prstom ponosno nakazujem svoj umetniški izdelek.
"Aha" nejevoljno zadoni.
"Zakaj pa je dimnik tako velik in stoji na sredini strehe?" nadaljuje z občutnim neodobravanjem. Potrto skomignem z rameni.
"Kako to, da ga nisi narisala tako kot so ga drugi otroci, tu ob strani in ne na sredini strehe?"
"Zato, ker sem želela narisati tako kot meni paše in nisem gledala kako drugi rišejo."
"In zakaj nisi narisala majhen dimnik, tako kot je učiteljica rekla?" so naprej deževale graje.
"Zakaj si vedno neposlušna in narediš vse po svoje?" je jezno zažugal s prstom, ker mu očitno ni bilo po godu, da je moj dimnik vidno izstopal iz povprečja.
"Ampak jaz sem mislila, da je tako prav" sem plaho in tiho zagovarjala svojo odločitev o samosvojem risarskem ustvarjanju.
"Ne, ne, ni tako prav. Moraš poslušati učiteljico, ona ima prav. Vidiš kako so drugi otroci pridni, poslušni in rišejo tako kot je rekla učiteljica. Zakaj nisi še ti pridna? Zakaj si lumpa?" se je vsul plaz kritik.

Tisto popoldne so v meni, drobni in nebogljeni, en za drugim glasno odmevali samo-očitki, kakor razjarjeni valovi, ki butajo ob obalo v nevihti:
Pošteno si ga polomila, ker si poslušala sebe!
Zakaj si samosvoja?
Nisi bila pridna, ker nisi risala na isti način, tako kot vsi ostali!
Zakaj si divja?
Tvoja risbica ni lepa, ni povprečna! Je grša, je slabša od ostalih!
Zakaj moraš izstopati?
Lumpa si, ker nisi naredila kar so drugi velevali, da je prav!
Zakaj si drugačna?

Vsa ta leta od tedaj so v meni, ne več tako drobni a še vedno nebogljeni, en za drugim glasno odmevali (novi) samo-očitki, kakor razjarjeni valovi, ki butajo ob obalo v nevihti:
Pošteno si ga polomila, ker NISI poslušala sebe!
Zakaj NISI VEČ samosvoja?
Nisi bila pridna, ker SI risala na isti način, tako kot vsi ostali!
Zakaj NISI VEČ divja?
Tvoja risbica JE lepa, JE povprečna! NI VEČ grša, NI VEČ slabša od ostalih!
Zakaj SI NISI UPALA izstopati?
Lumpa si, ker SI VEDNO naredila kar so drugi velevali, da je prav!
Zakaj SI NISI UPALA BITI drugačna?

To jutro se v meni valovi samo-očitkov niso več besno lomili, razjarjeno butali, kipeče penili, ker je nevihta opravila svoje. Za sabo je pustila mirno in v soncu bleščečo gladino samospoznanja, da je imel takrat narisani dimnik že ta prave proporcije in koordinate.
Na obalo pa je naplavila drobno steklenico s pomembnim sporočilom:
Vrni se v čas rdečih copatkov in rumene rutke s polžkom, ko si poslušala izključno samo sebe in si bila divja, samosvoja. Vrni se v prostor, ko si bila edinstvena in unikatna kakor tisti famozni dimnik na oglasni deski. Zdaj, ko si tam pa se vrni k tistemu delu sebe, ko si upala izstopati iz povprečja in končno zasij v svoji prepoznavni drugačnosti.