In kot naročeno, pred mano vozi upokojenka. Ona, nasmejana in vedra, se je ravno danes odločila, da bo "lagano i sportski", preživela dan v hitrem in frenetičnem svetu onkraj njene mirne vasice ob gozdu, kjer imata z možem svojo hiško z zeliščnim vrtom.
Da ja kaj ne izpusti ali pozabi, si je poprejšnji večer napisala seznam prijetnih obveznosti, ki jih mora postoriti v "civilizaciji", kjer poteka vse v drugačnem tempu kakor ga je vajena doma:
- poklepetati na tržnici s svojo priljubljeno branjevko o solatki,
- obiskati zdravnico, da si spere ušesa,
- v lekarno mora skočiti po tiste tablete,
- v knjižnico vrniti one knjige,
- pa na čaj z drago prijateljico s katero se nista videle že en teden,
- v špežo, po jajca in mleko, v ribarnico po sveže ribe.
Vsa opravila tistega dne si je natančno zamislila, pri tem pa se ni omejila na to, kdaj bo stvar izvedena, ker dan je dolg in ona ima časa na pretek, saj je vendarle v penziji, mar ne?
Jaz za njo, ihtava in neučakana, pogledujem kdaj bo ta prava priložnost, da jo prehitim, zraven pa bentim čez nepovabljene (nezaželene) udeležence v prometu. Ko naposled zavijeva vsaka v svojo smer, svojim dnevnim dogodivščinam naproti, se na cilju zamislim in si privoščim malo samo-pridige: "Čemu sem taka? Skačem iz ene skrajnosti v drugo. Pred odhodom se vlečem kot polž, ki ima ves ljubi čas tega sveta na razpolago, potem pa kot kura vihravo (in včasih res brezglavo) lovim zadnje iztekajoče trenutke."
Tisti, ki me poznajo že kimajo, bolj kot ne, zmajujejo z glavo in vsi v en glas potrjujejo: "Ja, to je naša večna zamudnica Kristina, kateri nikoli ne uide mitičnih akademskih 15 minut zamude."
Nepoboljšljiva klasika na račun katere sem jih slišala že mnogo - pridig, govorov, očitkov, opominov.
Pa mi je vse to kaj dalo misliti? Niti ne dosti.
Sem se z leti kaj popravila? Uff, še manj. Mislim, da je vedno slabše. Res mi gre to težko od rok. Da bi se držala nekih dogovorov, določil, urnikov, predpisanih časovnih omejitev. Res niso lhke.
Pa naj tu razložim mojo verzijo zgodbe, ki vsekakor ni še en izgovor več, sestavljen skupaj v zadnji minuti.
Če bi človeške osebnosti klasificirali po skupinah glede na njihove izstopajoče specifike, bi mene zagotovo uvrstili v vrsto "Zasanjana" podvrsta "Večni romantični idealist". Prav šolski primer iz učbenika, z vsemi tipičnimi lastnostmi, ki jih nikakor ne moreš zgrešiti, pa če se še tako trudiš.
Mi kronično zasanjani živimo v čisto svojem, pravljičnem svetu, kjer so rožice, ptički, rožnati oblaki, med in mleko (brez laktoze!) vključeni v ceno. Kjer so peščeno uro že davno nekam zakopali in so v svoji sanjavosti še sami pozabili kam točno. Kjer sicer veljajo določena pravila, so sprejete vrednote, odobrena načela, vendar je vse to napisano na kožo posameznika in se prilagodi glede na njegove potrebe. Kjer se imamo krasno, ker nas nihče nikamor ne preganja, tudi če to zveni malce anarhično ali utopično. Kjer nam je res fino, ker si tempo diktiramo sami in so zastavljeni načrti/dnevna opravila vedno izvedena, vendar za to ne lovimo zadnjih trenutkov. In kjer je dan dolg in časa imamo na pretek, saj smo vendarle v zasanjanem pravljičnem svetu, mar ne?
Sestop iz tega paralelnega sveta pa je tako boleč, mukotrpen in nič kaj zaželjen, a vendar, zaenkrat, obvezen. Zato tu pride do pojava "trka dveh svetov", tistega po polžje, kjer sem nasmejana in vedra ter tistega po kurje, kjer sem vihrava in ihtava. Prej ali slej bom stopnice med tem in onim svetom že modificirala, malce preuredila, da bo volk sit in koza cela. Morda pa si bom celo kakšen tobogan omislila, tega sem res oboževala kot otrok. Hitro si dol, pa še zabavaš se pri tem. Juhej!
Ni komentarjev:
Objavite komentar