Običajno se vsi normalni ljudje neizmerno veselijo začasnega odklopa od rutine, se radostijo novih dogodivščin, navdušeno planirajo kaj bodo vse videli, obiskali, doživeli ter oznanijo okolici svoj odhod že mesece vnaprej.
Slednje zaseda prav posebno mesto na družbenih omrežjih, kjer se evforično odštevajo dnevi do trenutka odhoda. Pri tem seveda ne sme biti izključena foto-dokumentacija priprav, slik bodoče počitniške destinacije ter naslajanja ob branju komentarjev v stilu "Kako sem ti fouš" tistih zavistnežev, ki bodo ostali doma.
Skratka, dopustniški bojni načrt za veliki osvajalski pohod je dodelan do podtankosti. Pripravljeni kovčki že tedne nabirajo prah tam na hodniku, od šparovčka, v katerem je bil vestno prišparan denar ravno za to priložnost, pa so ostale le še črepinje. Vse na red. Vzemi dokumente, zalij rože, zakleni to, izklopi ono, 3-2-1, gremo!
A jaz? Sem že omenila, da sem ravno pred dvemi dnevi staknila vnetje mehurja, pa idi po antibiotike, pa pazi na mraz, pa veliko pij, pa ne že spet, ko ravno potujem nekam. In tako je bilo od nekdaj. Odkar pomnim, so imeli moji križarski pohodi v nove, neznane kraje en droben podnapis kvazi molitev "ne zbolet, samo ne zbolet, ne tokrat".
Pa sem, vedno. Na pot sem se vselej odpravila z vsako leto bolj založeno domačo lekarno. Pošteno sem se zamislila: "Pa dobro ženo, kaj je s tabo narobe? A si res tak mazohist, da si še tiste lepe trenutke zakuhaš z vročino, bolečino, vnetji, celo obiski bolnice (ja, tudi do tega je prišlo)?"
Mislim, da se je vse začelo že zelo zgodaj, ko sem z družino preživljala poletne počitnice v gorah in sem zaradi streptokoka pristala na urgenci. Potem so se vrstili tisti mučni vsakoletni odhodi v kolonije, ko me je stiskalo in zvijalo zaradi nekih namišljenih bolečin, tako da so me le stežka zvlekli na avtobus poln mladih in veselih nadebudnežev. Šole v naravi in zaključni izleti so pogosto spremljali kakšni glavoboli, zvini, poškodbe. Maturanc, ta pa je bil vrh hipohondrije. Začel se je z morsko boleznijo, nadaljeval s kronično nespečnostjo v družbi mačka, ki je mjavkal celih 10 dni brez prestanka ter zaključil s pljučnico in opeklinami prve stopnje. Jasno, da na absolventa iz preventivnih razlogov nisem niti šla. Kaj pa o tisti cvetki t.i. potovanje z letalom sem že govorila? Pustimo to za drugič.
Nadaljujem s samo-analizo. Kopljem in vrtam, da naposled le pridem do sklepa: morda pa se iz strahu pred zapustitvijo utečene vsakdanjosti v kateri sem si spletla varno cono udobja, zatekam v bolezni (namišljene ali ne)?
"Kristina, ti to resno?"
In se sprašujem dalje: "A je res tako težko izstopiti iz tega vlaka rutine, ponavljajoče monotonosti in povrh vsega še vztrajati v tej agoniji na račun svojega zdravja?"
"Pa dej no, zresni se, tako ne gre več naprej!"
"Cel svet je tam zunaj, te čaka, da ga raziščeš in doživiš v vsej svoji lepoti in izjemnosti in ti boš vztrajala v tem neudobnem, malem, zatohlem kupeju?
Ajde, pot pod noge! Kovčke pripravi (ne pretiravaj kot vedno, greš samo za 3 dni, ne potrebuješ cele omare!), dokumente v roke, zalij rože, pa nek ti bude, domačo lekarno vzami zgolj iz preventive, zakleni to, izklopi ono, 3-2-1, gremo!"
A ja pa še to: "Uživaj na polno, naredi kakšno dih-jemajočo fotografijo za svoj osebni arhiv in ne za tistih par všečkov, pa pošlji razglednico Z lepimi, predvsem pa, od zdravja kipečimi pozdravi!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar