Dvignimo sidra

Nekoč, davno že tega, je bila v malem zalivu na severu "Sunčanog Jadrana" zasidrana drobna, ljubka jadrnica.

Navkljub svoji neznatnosti je bila opremljena z najboljšim navigacijskim sistemom, najmočnejšimi jadri, najtrdnješim trupom ter najbolj dovršeno zunanjo podobo daleč naokoli. A vse to ni bilo dovolj. Plovbe na velikih, širnih morjih ni dočakala. 

Sonce jo je botrilo, pridi.

Veter jo je nagovarjal, pojdi.

Morje jo je vabilo, odpluj. 

Obzorje ji je obljubilo, lepo ti bo.

A ni zmogla, nepremično je tam čakala. Čakala je namreč na znak kapitana, ki pa ni nikoli prišel. Medtem so se na koledarju obračali dnevi, meseci, letni časi, ki so se spremenili v desetletja, tri, če smo natančni. 

Ves ta čas, ko je bila zasidrana, si je ogledovala druga plovila - večja, manjša, slabša, zmogljivejša od nje kako se odpravljajo na odprto morje ter se spraševala, kaj imajo oni, kar ona ne premore. 

Pa le zbere pogum in vpraša kapitana, zakaj ji ni dovoljeno, da dvigne sidro. Ta ji natvezi nek izmišljen razlog, samo da ima mir. In vsakič znova, ko je jadrnica prosila, skorajda že moledovala za plovbo, ji je kapitan serviral s pripravljenim odgovorom: "ne moreš, ne smeš, ne da se, prevelik strošek si, nimam dovolj denarja za plovbo, premajhna si za odprto morje, nisi pripravljena na valove, nisi sposobna ujeti pravi veter, nisi vredna navigacije..."

Ne, nisi, ne moreš, ne da se...Vse kar je slišala in ponotranjila so bile samo negacije in z leti se je prepričala, da je vse to res in da ji plovba enostavno ni namenjena. Zataknila se je v tuje strahove in jih prevzela za svoje. A ni vedela, da so vsa ta prepričanja izvirala iz njega, kapitana in ne iz nje, jadrnice.

Negacije so zahtevale posledice - razvila se je Zamera, dosti, preveč njih, ki so jo vlekla navzdol. 

Neko deževno jutro usmeri pogled navzdol proti dnu zaliva. Ogorčeno ugotovi, da je obdana s težkimi, zarjavelimi, z algami poraščenimi sidri, ki so preprečevali svobodno plovbo. Vsa ta leta je kopičila okrog svojega trupa sidra zamer, strahu, jeze, žalosti, bolečin, ki ji je zadal kapitan. To je zanjo predstavljalo veliko breme, ogromno težo, ki jo je potiskalo navzdol, jo zadrževalo pri dnu in ji ni dovolilo napredka, razvoja, pomika naprej.

Dežju je sledila mavrica, ki ji je prišepnila:"Ali vztrajaš in še naprej čakaš na njegovo privolitev ali primeš vajeti v svoje roke in se sama podaš na pot."

In tako je tudi bilo. 

Jadrnica se je odločila, da ima dovolj čakanja. Sama si je nakupila novo opremo, zamenjala plesniva in preluknjana jadra, zloščila in prebarvala v zlato svoj trup, prerezala vezi, ki so jo tlačila in zadrževala v pristanišču ter odšla.

"Dvignimo sidra!" je židane volje vzkliknila.

Toplo sonce, ugodni vetrovi, mirno morje, vsi so stali na njeni strani.

Kormorani, galebi, race, čaplje in labodi so vsi v en glas vriskali:

"Kar ti je Namenjeno, nasproti ti pride Spontano!"

In res je prišlo, Njej namenjeno, čisto spontano tisto rožnato obzorje, kjer ji je Lepo.

Ginko

Sonce druge adventne nedelje se je ujelo v mrežo zlato-rumenih listov ginka.
Pod mano.
Med mogočnimi krošnjami dreves zaslišim nežen odmev mojega notranjega smehljaja. Nad mano.
Rahel veter pospremi na poslednjo pot odpadle liste, ki se vrtijo v gracioznih piruetah. Vmes.
Po ta občutek sem prišla, po teh prizorih je hrepenela moja duša.

#Pozornost

Poglejte me kako pokončno stojim!
Opazite kako samostojno hodim po svoji poti!
Vidite kako si suvereno utiram svojo smer!
Tukaj sem ja, prav pred vašimi očmi!

Zakaj me nihče ne zazna?
Kdaj bodo spregledali, da je moja zgodba prav tisto kar so že dolgo časa iskali?
Kje bom končno dobila tisto priznanje po katerem moj Ego tako hlepi?
Kako jih bom prepričala, da si zaslužim prav njihovo pozornost?
Kakšne načine moram izbrati, da bi bila opažena?

A tisto lojtrico spredaj naj uporabim? In ta mi bo zagotovila, da se bom povzpela po lestvici "všečkanja in srčkanja" navzgor?
Ampak a ni to mal čudno, nenavadno? Kar neke simbole bom postavljala bred ključnimi besedami in pufff, Opažena.
A res gre to tako v digitalnem svetu, ki mu vladajo algoritmi, matematični izračuni, statistike sledilcev, sponzoriranje objav? Ampak meni nič od tega kaj preveč ne diši, pravzaprav nikoli mi ni.
Izpostavlj, riniti v ospredje, kričati in vzklikati, da bi le moj odmev segel v deveto vas in še dlje.

Bom ostala neuslišana, nerazumljena, in najhujše od vsega, nevidna?
Ne, ne, tega si ne morem dovoliti.
To bi bil prehud udarec,
preveliko razdejanje,
presilovit napad,
pravi pogrom.
za Ego.

Zgornje vrstice napišem v enem dahu po tem, ko si ponosno ogledujem mojo stoječo kamnito skulpturo v katero sem vložila ves moj notranji mir, zbranost, koncentracijo. Stala je tam, pokončno, vzravnano, suvereno, samostojno. Stala je tam, kot želim stati tudi sama sredi hektičnega in ponorelega sveta. Stala je tam, kjer je na svoj nenavaden način izstopala, a po pozornosti ni kričala ali hrepenela. Samo stala je. Tam.

Odločim se. Pomirjeno.
Stala bom tam. Pokončno.
Obstala bom tu. Vzravnano.
Izražala bom sebe. Suvereno.
Pisala bom še naprej. Navdihnjeno.

Za tiste, ki so na mojo vsebino Pripravljeni, že danes.
Za tiste, ki bodo na mojo vsebino Pripravljeni, šele jutri.

Petek črni

Rada se odenem v črno, pravzaprav je to moja barva. Če bi lahko, bi čez celo leto nosila črno v vseh verzijah in oblikah. Pa tudi če me kdaj zamika kakšna druga barvna niansa, v omari prevladuje črna. Črna me zaznamuje. Črna me varuje. Kot da si nadenem nek ščit, ovoj, ustvarim tanko nevidno mejo okrog svojega osebnega prostora. Postavim imaginarno črto prek katere ne more nihče vstopiti, vdreti v moj intimo. V črni sem varna. V črni nisem izstopajoča. V črni sem subtilna. V črni se počutim notranje močna. Črna je moja zaveznica, saj prikrije vse nepravilnosti in omili nelagodja. Črn Clio je moj rešitelj. Črni petek je bil moj dan. Dan, ki me je zaznamoval. Dan, ki bi ga v kontekstu štetja mačjih let, definirali kot še eno podarjeno življenje.

Potrošniška mrzlica črnega petka je dosegla vrelišče. Kolone avtov, ki so romali proti trgovskim centrom, kjer so omamljali množico s popusti. Dolge vrste pred blagajnami navidezno srečnih kupcev, ker so podlegli "limanici" trgovcev, da je danes res zadnja priložnost za zapravljanje po neverjetno ugodnih cenah.

Na drugem pasu ceste pa jaz, ki v svojem črnem avtu hitim, skorajda norim in slalomiram med to pločevino "lačnih črnih ugodnosti", da ja ne bi zamudila na dogodek. Nisem bila vzorna voznica, pravzaprav sem bila ena tistih, ki grdo izziva usodo in ena tistih, nad katerimi se ogorčeno zgražam in čudim v vseh ostalih dneh, ko sem mirna udeleženka v prometu. A tokrat res nisem želela izkazovati nespoštovanja s svojo zamudo. Do dogovorjene ure je manjkalo še 15 minut. "Mala malica" sem pomislila, dokler nisem pristala v prometnem zamašku iz katerega sem mislila, da se bom izvlekla ven le z divjanjem. Kako sem se zmotila, kako sem se uštela. Ko sem že videla na obzorju moj skorajšnji cilj in me je do njega ločila zgolj utripajoča rumena luč na semaforju, sem naredila predrzen korak in pospešila. V istem trenutku je imel podobne misli in težko nogo avto, ki mi je prišel nasproti. V tistem hipu sem čutila neko nepojasnjeno, nerazložljivo silo, ki me je potegnila nazaj in ustavila na mestu. Meter pred mano je pridrvel avto, ki je očitno prevozil rdečo.

Na uri joge sem se v položaju otroka pretreseno zjokala od hvaležnosti, da sem še živa. Izstopila sem iz adrenalinskega šoka, ker bi se lahko ta petek tudi zame končal v odtenkih črnine. Doživela sem tisti famozni trenutek, ko se ti v parih sekundah zavrti tvoje življenje za nazaj in se ti pred očmi prikažejo vse najdražje osebe, katerim nisi utegnil še enkrat pokazati koliko ti pomenijo ter izreči kako jih imaš neizmerno rad.
Rada vas imam. Za vsa mačja življenja - za nazaj in za naprej. Zdaj bom to ponavljala v nedogled in vsakega močno objela, ko se bo le prikazala priložnost.
Jogijsko seanso sem zaključila s ponižnim poklonom Življenju za ta presunljiv znak, da ni še konec, ker me tu čaka še veliko dela.

Čapljina rižota

Kruljenje v želodcu oznani čas malice. Zunaj je tako lepo pozno-jesensko sonce, prav žari in vabi na svež zrak z obljubo, da je zbralo vse moči in pogrelo tisto leseno klopco, ki jo izberem za današnji obed. Danes je na jedilniku rižotka. Njegova. Pripravil jo je s tako skrbno, natančno, dovršeno ljubečnostjo.

Dionistično uživam v obedovanju kot že dolgo ne. Okoli mene je le blažena tišina, v katero občasno zarežejo moji počasni grižljaji, potapljanje rac, ki imajo prav tako čas kosila ter lenobni zamahi čapljinih kril. Ravnokar je pristala na leseni ograji in nas opazuje. V enem trenutku se najina pogleda srečata. Mislim si, le kaj razmišlja, je morda lačna tudi ona, je prišla ravnokar s kosila in si bo zdaj privoščila popoldanski dremež?

Nič ne razmišlja, ker je v svojem zenu.
Ker si je posvetila ta dani trenutek.

Ker si je namenila ta čas zgolj zase.

Ker se z drugimi ne ukvarja, ne obremenjuje, ne primerja.
Ker posveča vso svojo pozornost nase in na to kako bo našla pravi položaj nog, da se bo mirno prepustila meditaciji.
Ker je našla svojo praznino uma in misli.

Prevzamem njeno držo.
Ne obremenjujem se z zunanjim svetom.
Prevzamem njeno veščino.
Preusmerim pozornost zgolj nase in na svoje občutke.
Prevzamem njeno sposobnost.
Ne primerjam se z drugimi in okolico, ki me obdaja.
Prevzamem njeno naravnanost.
Brez slabe vesti dovolim, da me preplavijo hedonistični občutki.

Mojstru rižotk se zahvalim za izvrsten obrok.
Mojstrici čaplji se zahvalim za učno uro letenja med oblaki zen budizma.

Že danes

Za mano je toliko zapravljenih dni, trenutkov, ko bi lahko dar Življenja pametneje izkoristila, bolje vnovčila, več iztržila.
Pa nisem.
Mi je danes žal? Zelo.

A vrniti se v preteklost in kot hruško stresti tisto staro verzijo sebe ne morem. Prav tako ne pride v poštev,  da bi se prestavila v prihodnost in novo verzijo sebe prisilila, da nadomesti ves manko in izpolni vse neizpolnjene kvote ter vrzeli tistega življenja, ki se ga živi na polno in zajema s pregovorno veliko žlico.

Lahko pa začnem na novo.
Vsak dan znova.
Že danes.
Ne tako, da brzim in hitim, da le dohitim zamujeno.
Temveč po malem, počasi, zmerno, prisotno.
Da bi lahko nekega dne obvladovala veščino zajemanja življenja z veliko jušno zajemalko, se moram sprva naučiti rokovanja z malo čajno žličko.
Postopoma.
Brez prehitevanja časa.
Brez prerivanja v čakalni vrsti.
Brez cepetanja na mestu.
Brez odlašanja.  Na jutri, na prosti dan, na dopust.

Obrniti ustaljeno shemo.
Na danes.
Na tu.
Na zdaj.
Na male začetne korake navzven.
Na velike globoke premike navznoter.

Tvoj val

To je to.
To je ta val.
To je Tvoj val.
Toliko časa si ga čakala in sedaj je končno tu.
Zate.

Zdaj se mu predaj, naj te ponese.
Zdaj se mu prepusti, naj te zaobjame.
Celo.
Zdaj se ne ustavljaj, ne oziraj se nazaj.
Pojdi. Idi. Greš.
Samo naprej.
Gor.
Visoko.
Vse višje in višje.

In..
Če te popadejo strahovi, jih presliši.
Če te dotolčejo dvomi, jih prezri.
Če te ustavijo ovire, jih preskoči.
Če te grizejo skrbi, jih spreglej.

A ne pozabi na obalo.
Tvojo.
Tam se je vse začelo.
Tam so tvoje korenine.
Tam se lahko kadarkoli vrneš.
Tam zmeraj ostani z enim očesom.
Budnim.

Izgubljen objem

Zbudil me je hladen zrak, ki je zarezal v iztekajočo avgustovsko soparo. Jesen je predčasno najavila svoj prihod. Brezhibno se je opremila z žvižgajočo burjo in težkimi dežnimi kapljami.

Podeliva si tanko poletno pokrivalo. Tesno se privijem v tvoj objem, kjer se počutim varno, zaščiteno. Po dolgih, nevzdržno vročih, neprespanih nočeh, mi spet prija tista izgubljena bližina, ki me pogreje in pomiri.
S težkim srcem se odtrgam iz te cone udobja in se napotim novim delovnim obveznostim naproti. Na terasi si privoščim kratko meditacijo ob srkanju kompota. Pogled proti obzorju se ustavi na gorah, ki so pobeljene s snegom.

Čisto pri tleh, skozi svežo jutranjo meglico, nemirno in glasno leta ducat lastovk. Njihovo nizko letenje napoveduje novo pošiljko dežja. A mojo pozornost pritegne nekaj povsem drugega. Na okenski polici zaznam nenavaden prizor. Objem dveh lastovk.
Nenaden vdor mraza je presenetil tudi njiju. Stiskata se ena k drugi. Mirno in tiho. Ena v drugi sta našli topel in varen pristan. Za nekaj časa sta opustili klic po svobodnem letenju ter se zatekli k počitku.

Predrami se tisti znani cmok v grlu.
Zaskeli se tista rana za katero je vedno zmanjkalo obližev.
Zaščemi me tisti drobec peska v očeh.

Pod pretvezo nedostopnosti, ki je mejila že na rahlo nadutost, sem ga vedno zavračala in se mu ognila v najširšem loku.
Topel.
Pod masko lažne skromnosti, ki je mejila že na samozadostnost, sem se mu dolgoročno odrekla, ker brez njega zlahka shajam.
Ljubeč.
Pod krinko navidezne hrabrosti, sem šla tako daleč, da sem sama sebe prepričala, kako zmorem pogumno premagati vse zmaje in da pri tem nikoli ne prosim za pomoč.
Varen.

Objem.

Nisem vedela kako močno si ga pravzaprav želim, potrebujem, pogrešam.
Objem.
Tvoj. Njen. Njegov.
Samo objemi se in vse bo dobro.
Samo objemi se in vrnil se bo nasmeh na obraz.
Samo objemi se in spet se boš počutila varno, zaščiteno, sprejeto.
Začni pri sebi in objemi bodo kar deževali, tako kot na to hladno jesensko jutro.

Zorkina alkimija

Sveža poletna Zora se riše na obzorju Piranskem.
Nasmeh na njenem obrazu doni po Trubarjevi ulici.
Napoveduje tvoj predčasni prihod, mudi se ti.

Dodeljeno ti je namreč veliko, pomembno poslanstvo.
Bila si izbrana za vlogo Matere Pričakovane.
Tiste, ki bo rešila gordijski vozel ženskega rodu.
Podarila si poljub Življenja Njej, ki bo pozdravila svet.

Nemudoma si se lotila dela, načrta si se držala do podtankosti.
Nič ni bilo prepuščeno naključju.
Nič ni ušlo izpod nadzora tvojih kačje zelenih oči.

Že kot mala punčka, ki je brala Piko Nogavičko, si vedela, da si želiš dvoje.
Malo navihano opico in impozantnega pogumnega konja. Oboje si dobila.
Že kot velika punca, ki je brala zgodbo o švedski kraljici Kristini, si me videla v njej. Izstopajoči, ekstravagantni ženski, ki jo je od nekdaj pritegnila skrivnost alkimije. Dala si mi glas.

V skrbno sešito zibko, si mi položila doto plemenite, poštene vzgoje, z visokimi moralnimi vrednotami na čelu, kot se za prave princeske spodobi.
Popotno culo žabe vrečkarke, si obložila z brezpogojno ljubeznijo,  dobrosrčnostjo, predanostjo, toplino.
Kot nepogrešljiv ščepec soli v čebulni juhi, si me obogatila s tvojo igrivostjo, nalezljivim nasmeškom in pozitivno držo, ne glede na oblake, ki zakrivajo sonce.

A tisti najbolj dragocen, neprecenljiv dar, ki si mi ga vztrajno in potrpežljvo prenesla, so bile veščine tenkočutnega pisanja. Vame so se zasidrale nežno, kot je lahko le češnjev cvet in hkrati prodorno, kot so lahko le prvi sončni žarki ob jutranji Zori.

Verjela si vame velikokrat bolj, kot sem sama sebi.
Zaupala si vame velikokrat bolj, kot je preostali svet.

Poglej me Mami, letim.
Hvala ti za moč v krilih, pogum v srcu, mir v duši.

Postanek inspiracije

Leto dni nazaj, tam za 9 gorami in 7 jezeri, so privrele na dan prve zamisli o tem, kako bi svoj notranji svet prenesla v pisno verzijo. Tako se je čez nekaj mesecev iz lahkomiselne dopustniške ideje, porodil čisto pravi blog, kjer je skrbno zabeleženo podoživljanje trenutkov, ki so me zaznamovali oziroma pustili trajen pečat na mojih notranjih obzorjih.
V poslednjih tednih pa je splet okoliščin terjal svoj davek, ki se je žal odražal v drastičnem upadu vestnega pisateljevanja. Kakor da bi mi Inspiracija obrnila hrbet. Na lastno pest, brez predhodnega posvetovanja z vpleteno, se je sama odločila, da je čas za postanek. Sprva sem ta prisilni premor dojemala kot kazen, češ zaloge domišljije so ti pošle, vodnjak navdiha se je izsušil. Praznine v frekvenci objav pa nisem zmogla, ne želela na silo zapolniti s površinsko, trivialno vsebino. Naučila sem se sprejeti stanje mirovanja, odmora ter dojeti, da s polno paro ne bom prišla daleč, če si vmes ne bom privoščila malo predaha. In sem odšla, do nadaljnega na dopust. Po mir, tišino, počitek. Morda pa na poti naletim še na kakšen čisto svež izvir inspiracije.

Manšeta

To je zgodba o poti. Njuni. Skupni, neskončni.
To je zgodba o lepoti. Njeni. Presunljivi, neminljivi.
To je zgodba o moči. Njegovi. Stabilni, zanesljivi.

Združena v eno.
Ona cveti ob njem. Ljubeče.
On nudi podporo njej. Neomajno.

Celulit, druže moj

"Sej ti boš to zmogla, ker si pridna punca", so mi naložili vnovično obveznost v pričakovanju, da bo ta brezhibno izvedena, kakor je bila še vsakič doslej.

Na usta si narišem lažni nasmeh in pokimam z glavo v znak odobravanja.
Kaj kmalu sledi odgovor mojega telesa v znak neodobravanja pravkar izrečeni zadolžitvi.
Kiham, smrkam, prham, pa še kar ne pojenja. Razdražene oči se kar same solzijo, nos pa si polni zaloge sluzi kot za stavo.
Sklicujem se na sezonsko alergijo. "Nekaj bo že cvetelo tam zunaj", opravičujem svoj nahodni napad pred začudenimi pogledi.

A v sebi vem, da ni tako. To je samo še ena laž, ki jo pripovedujem, da bi prikrila pravi izvor nenadnega kihanja.
Tam notri v meni nič ne cveti, nasprotno.
Nekaj mi gre v nos.
Nekaj, kar me je tako krčevito razdražilo in srdito razjezilo.
Nekaj, kar v meni vre, grize, praska, lomi, besni in napada že dolgo časa.
Nekaj, kar je moje telo izbralo za talko. Sama sem se ponudila za njeno gostiteljico. Na stežaj sem ji odprla vrata in jo gostoljubno sprejela k sebi.

Jeza.

Jezna sem!
Jezna, ker sem sprejela vlogo pridne punce.
Jezna, ker se nikakor ne morem osvoboditi spon in rešiti od oklepa potrebe, da bi bila pridna punca, ki ugaja vsem ostalim in nase vedno pozabi.
Jezna, ker se pravzaprav bojim znebiti te vloge, ki mi je bila dodeljena že v zgodnjem otroštvu.
Jezna, ker sem za ceno tega, da bi si zaslužila ljubezen in naklonjenost, dopustila, da me opredelijo, definirajo v nekaj kar nisem.
Jezna, ker se nisem upala zoperstaviti vsiljenim idejam, pričakovanjem, zato sem bila raje tiho in vse to požrla za blagor mira v hiši.
Jezna, ker sem se bala uveljaviti svoj prav zato sem postala tihi upornik, ki si je delal medvedjo uslugo.

Vso to neizraženo jezo sem dolga leta (kot se za pridne punce spodobi) negirala, zanikala, zadrževala in potlačila vase.
Vso to neizraženo jezo sem dolga leta (kot to počnejo pridne punce) zbirala, akumulirala, hranila in nalagala vase.
Vso to neizraženo jezo nisem dolga leta (ker to ni lepo in pridne punce ne počnó)
izražala, ne izpostavljala, nisem izbruhnila, ne izpustila na plan svoje divje, neukrotljive plati.

Ko mi je vloga "tiste pridne punce z jeznim pogledom" postala pretesna in je vse že začelo pokati po šivih, sem se oprijela poslednje rešilne bilke - v roke sem vzela kultno knjigo Življenje je tvoje od Louise Hay. V njenem spisku bolezni in tegob sem pod črko C naletela na razlago o vzroku celulita:

"Celulit je posledica potlačene jeze in samokaznovanja. Obtičali ste v bolečini svojega zgodnjega otroštva. Oklepate se udarcev in težav preteklosti. S težavo napredujete. Bojite se izbrati svojo smer."


V trenutku mi je vse kristalno jasno: ta neizražena, potlačena jeza je nekje v meni morala poiskati svoj dom, svoje varno zatočišče, mirno zavetišče - v celulitu. Ja, prav tista famozna "pomarančna koža" na račun katere služijo kozmetične korporacije bajne vsote. Prav tam se je moja jeza počutila kot "bubrek v loju" in prav od tam je začela svoj slavnostni pohod po mojem telesu.

Vsa ta dolga leta, sem v upanju, da bi ga izkoreninila, preizkusila nebrojno krem, oblog, od čudežnih receptov do neverjetnih tretmajev, da o zapravljenem denarju niti ne zgubljam besed. A on je bil zmerom tam nekje in se je z leti, kakopak, samo kopičil, širil in množil. Celo ime sem mu dodelila "Luknjice", ki pa so bile v mojih očeh, ko sem se pogledala v ogledalo, vse prej kot simpatične luknjice, bolj kraterji, tisti lunini.


Po prebranem sestavku iz knjige, pogledam na celulit iz druge perspektive. Ne dojemam ga več kot nadlogo, ki se je moram po hitrem postopku znebiti, temveč kot znak telesa, da moram do svojih čustev pristopiti na nov, drugačen način.

Res je kot pravi Louise.
Obtičala sem v globoki bolečini, ki jo nosim v sebi še iz ranega otroštva. Takrat, ko kljub moji vestno opravljeni vlogi pridne punčke,  nisem dobila v zameno njegovo pozornost, odobravanje, ljubezen. Ta bolečina je sčasoma prerasla v neizprosno, sikajočo, s strupenimi puščicami oboroženo jezno punco, ki je izgubila tisto radost v očeh.

Res je kot pravi Louise.
Udarcev preteklosti in neznosne bolečine sem se oklepala v nedogled, še več. Projecirala sem jih na vse svoje odnose in razmerja, upajoč, da me bodo drugi odrešili in zacelili te rane. Pa niso. Nasprotno. Rane so samo poglobili.

Res je kot pravi Louise.
Nikakor nisem zmogla, si nisem upala napredovati, se pomakniti naprej in poiskati svojo smer v življenju, ker sem obtičala na mestu. Čakala sem, da bo pozdravljena ta bolečina. Čakala, da bo zaceljena rana. Čakala, da bo povrnjena ljubezen. Pa ni bila. Ker sem ljubezen iskala izven sebe. Ker ljubezni nisem iskala in začutila v sebi. Ker sem mislila, da si enostavno ljubezni ne zaslužim, pa če sem pridna ali ne.
Koliko zmotnih prepričanj in predstav, le kako se jih znebiti?
Louise predlaga nekaj afirmacij:

"Odpuščam si. 
Vsem odpuščam. 
Odpuščam vsemu, kar se mi je zgodilo.
 Svobodna sem."


Med nedeljskim sprehodom po meni ljubi Parenzani, mi po glavi brzijo misli o jezi, z isto hitrostjo kot mimo mene hodijo, tečejo in švigajo na kolesih ženske vseh starosti. Zalotim se, kako sem postala pozorna na to, da imajo prav vse nekaj skupnega - celulit. Ugotovitev name ne deluje prav nič pomirjajoče, češ nisi edina, ki ga imaš. Ravno obratno. Zelo zaskrbljujoče.

Vprašam se, Ženske a je res vredno, da si škodimo, se trpinčimo in uničujemo v imenu potlačene jeze? Zakaj si to počnemo?
Kdaj bomo odpustile drugim, predvsem pa Sebi?
Kdaj bomo pričele ceniti spoštovati sebe, kot celostno, popolno Bitje?
Kdaj bomo začele poslušati svoje potrebe in razumeti govorico svojega telesa?
Kdaj bomo začutile, da je prišel pravi čas za brezpogojno Ljubezen do sebe, kot Ženske, Matere, Hčerke?


Moj pravi čas je prišel tisto nedeljo po sprehodu, ko sem za kosilo dobila eno od najlepših pohval, kar so jih slišala moja ušesa: "Zadnje dni je tvoj obraz drugačen, mlajša mi deluješ in bolj vedra."
In srce mi je vztrepetalo v drugačnem ritmu, mladosti in radosti.

Pogovor z bolečino

Prišla je nenajavljena, iznenada.
Sicer je že en lep čas na odzivniku po pisku nakazovala svoj prihod, a se nisem pustila motiti. Notranji ustroj je šibal s polno paro naprej. Ker toliko imam še za postoriti, se izkazati, dokazati. Zdaj, ko sem v polnem zagonu pa ja ne bom odnehala.

Pa sem se uštela, pošteno.
Tokrat mi je postavila ultimat, brezkompromisen.
Ali se primeš v roke, iskreno, konkretno, brez fig v žepu in pomislekov na krajšnice ali bo to konec s tabo. Jasno?!?
Tista beseda "konec" me je pretresla do temeljev. K-O-N-E-C.

Za trenutek, bežni, sem celo pomislila, skrajno - konec bi bil zame odrešitev.
Dej no dej, zberi se! O kakšnem koncu pa ti razmišljaš?
Tako kot si prišla do te točke, boš tudi odšla od tu. Brez "trte-mrte"!


Vrelo je in bruhalo iz mene, kot še nikoli.
Ogenj, ki se je zanetil v meni,
je pokončal vse kar mu je stopilo na pot,
brez izjeme, neumorno.
Peklo je in žgalo, nevzdržno.
Bolelo je in skelelo, neusmiljeno.
Še solze so se povlekle nazaj, niso upale na plano.
Prežeča nevarnost je bila za njih prevelik zalogaj.

Brez sledu strahu, sem se na štiri oči soočila z njo. B-O-L-E-Č-I-N-O.
Pogumno sem se spustila v njene globine, da bi vzpostavila svojevrsten pogovor z Njo ter prisluhnila njenemu sporočilu:

"Prenehaj se upirati življenju!"
Z osupljivo mirnostjo sem se prepustila, da ognjeni zublji opravijo svoje.

"Predaj se mu!"
S presenetljivim zaupanjem sem na široko odprla roke vsemu, kar mi je prišlo nasproti.

"Dovoli, da iz tvojega življenja odide vse kar ne služi več svojemu namenu!"
Z nenavadnim sprejetjem sem odložila ves nepotreben balast.

Križarski pohod bolečine je moje telo popolnoma oslabelo, izmučilo, izčrpalo in izželo. Kakor ranjena žival, sem si poiskala svoje zatočišče pod več plastmi dek. Tam sem v fetalnem položaju dopustila telesu, da si samo opomore in sproži proces samozdravljenja.
Skrbno in ljubeče sem objela svoje nebogljeno telo, kakor to stori mama, ko želi potolažiti malega otroka. Milo in nežno sem mu prišepetavala uspavanko, kakor to stori mama, ko pospremi malega otroka k počitku.

Oprosti
Prosim odpusti mi
Te ljubim
Sem ti hvaležna. 

Poraz : Zmaga

Poraz
kako zastrašujoče zveni
ko izgubiš, si premagan, slabši, neuspešen.
Soočiti se z njim, ga sprejeti, si ga priznati
Ne znam, ne zmorem, ne gre mi od rok.

Na drugi strani tehtnice pa Zmaga;
težnja po napredku, hlepenje po premiku naprej, želja po tem, da nekoga prehitiš, sla po tem, da drugega premagaš, hotenje po tem, da si izboriš boljše mesto, hrepenenje po nadvladi in premoči.

Podle igre ega, kdo ima več, obvlada več, je nekaj več,
so mi tuje, nedosegljive, neizvedljive, neuresničljive.

Čakajoč v zasedi
opazujem tuja življenja;
z lažnim nasmeškom
spremljam tuje zmage,
z neopazno privoščljivostjo
zasledujem tuje poraze.

Kaj če rečem, da mi je enostavno dovolj vsega?
A prav to je smrt, poraz ega.
Kaj če si drznem priznati, da bitke niso zame, da mi boji ne dišijo in da borbe niso v moji domeni?
A prav to terja vsakdanje življenje.
Kaj če izstopim iz tega vlaka tekmovalnosti in kompeticije, dvignem roke od začaranega kroga dokazovanja, zapustim slepo ulico primerjanja in samo Sem?
A prav to je bistvo, zmaga duše.

Poraz.
Kako zastrašujoče zveni,
ko izgubiš, si premagan, slabši, neuspešen.

Soočiti se z njim, ga sprejeti, si ga priznati
Ne znam, ne zmorem, ne gre mi od rok.

Na drugi strani tehtnice Zmaga.
Težnja po napredku, 

hlepenje po premiku naprej,

 hrepenenje po nadvladi in premoči.

Želja po tem, da nekoga prehitiš, 

sla po tem, da drugega premagaš, 

hotenje po tem, da si izboriš boljše mesto.

Podle igre ega, kdo ima več, obvlada več, je nekaj več,
so mi tuje, nedosegljive, neizvedljive, neuresničljive.

Čakajoč v zasedi
opazujem tuja življenja;
z lažnim nasmeškom
spremljam tuje zmage,
z neopazno privoščljivostjo
zasledujem tuje poraze.

Kaj če rečem, 

da mi je enostavno dovolj vsega?
A prav to je smrt, poraz Ega.

Kaj če si drznem priznati, 

da bitke niso zame, 

da mi boji ne dišijo

 in da borbe niso v moji domeni?
A prav to terja vsakdanje Življenje.

Kaj če izstopim iz tega vlaka tekmovalnosti in kompeticije, 

dvignem roke od začaranega kroga dokazovanja, 

zapustim slepo ulico primerjanja in samo Sem?
A prav to je bistvo, zmaga Duše.

Regrat

Regrat je tisti šolski primer, kako ljudje gledajo na življenje.
Nekateri (prizemljeni realisti) ga vidijo le kot plevel, katerega se je potrebno po hitrem postopku znebiti, ga populiti ali pokositi. Spet drugi (zasanjani romantiki) vidijo v njem prgišče želja, kjer se s pihanjem njegovih lučk vračajo v brezskrbna otroška leta. In potem smo tu še tretji (prizemljeni romantiki), ki v vsakem navidez slabem, odvečnem, nepotrebnem vidimo lučko dobrega, svetlega, pozitivnega. Tako iz rumenega prgišča plevela, ustvarimo zaloge regratovega sirupa za tiste dni, ko bo sredi sive in mrzle zime zapraskalo in zaščemelo v grlu. Tedaj nam bo žlička tekočega zlata ublažila boleče grlo in zakaj pa ne, nam dala misliti, je že res, da za vsako bolezen ena rožca raste, a dokler te rožce ne spregledamo, tudi bolezni ne bomo zmogli pozdraviti.

Vse je stvar perspektive. Kako že pravi tisti pregovor "Če ti življenje ponudi limone, si naredi limonado."

Jaz pa si to priredim na ta način: "Če na travniku zaslediš regrat, si naredi iz listov solato (dobra ona s krompirčkom ali fižolom), iz korenin čaj (za odlično spomladansko čistko zimskih zalog), iz cvetov sirup (grlo ti bo hvaležno) in za nameček upihni lučko ali dve (notranji otrok bo srečen)."

Postopek priprave:
*Potučkaj (izraz izvira iz maminega slovarja iznajdb)

Lastovki

Piše se osmo leto odkar letita z menoj med zemljo in nebom. Moji dve spremljevalki, simbola svobode in znanilki vnovičnega prebujanja.

Medtem se je na koledarju obrnilo že osem pomladi in vsaka je prinesla tisto vzhičenost novih začetkov, vzburljivih poletov in dih-jemajočih razgledov. Vsak češnjev cvet je brstel z obljubo, da bo tokrat res cvetoče, pisano, dišeče, obetavno in upanja polno leto. Vsaka črta, znak iz dežele vzhajajočega sonca pa je tolažila in mirila, da bom po slehernem padcu znova vstala in se iz njega veliko naučila. Ker to je nenazadnje tudi smisel življenja, mar ne?

V njuni navidezni krhkosti in naivnosti sem začutila neizčrpno notranjo moč in pogum, da se vsakič znova podata na dolgo pot nazaj domov.

Tam se danes vračam tudi jaz.

Hrčkarija

Uvodne vrstice tokratne jutranje budnice bom posvetila sijajnemu citatu slavnega maga Hermesa iz antike. Glasi se takole: "Kakor znotraj, tako zunaj". Antični čas je poudarjen z namenom, kot opomnik, da že od "pamtiveka" vladajo v Življenju zelo enostavni univerzalni zakoni, ki pa si jih človek rad zaplete in oteži. Zakaj je temu tako? Morda še sami tega ne vemo, a si vseeno zlahka zakompliciramo življenje po nepotrebnem.

Če prav razumem to pronicljivo načelo, je moja interpretacija sledeča: vse kar nosim, občutim, skrivam v mojem notranjem svetu, se bo prej ali slej odražalo v mojem zunanjem svetu - okolici, odnosih, dejanjih, reakcijah. Skratka sebi in svoji Pandorini skrinjici ne morem ubežati, pa če se še tako trudim.

Za trenutek se ozrem naokoli. Obstanem, nemo in zaprepadeno. Torej to je zrcalna podoba moje notranjosti?
"Ufff, veliko dela me še čaka", pomislim. "Koliko nereda, navlake, odvečne krame me še obkroža. Jaz pa sem mislila, da sem dala križ čez določene stvari, ko sem jih skrbno pospravila v najbolj oddaljene predalnike v kleti in najvišje omare na podstrešju."
Ne ne draga moja, tako zlahka pa ne gre to. Moraš se soočiti na 4 oči s svojo kramo t.i. "hrčkarijo" (to je še ena od vrlih besednih izpeljank moje mame).

"Zakaj si tak kramoholik? Čemu si postala goreč zbiratelj tega ali onega? Kaj te čustveno veže na določene predmete, da jih nikakor nočeš spustiti iz rok? A je potrebno kopičiti stvari "za vsak primer", ker nikoli ne veš kdaj ti pride prav? A res moraš shraniti čisto vsak spomin iz potovanj, vstopnice iz kina, koncertov, plonk listek iz faksa, kamenček iz plaže, pismo srednješolske simpatije ali tistega plišastega medvedka še iz vrtca?"

Zaveje iz moje Pandorine skrinjice čisto rahla sapica samoanalize in mi kot naročeno (glej-ga-zlomka, ne po naključju: Prvič), dostavi v moje roke knjigo "Čiščenje nereda in feng shui". 

Čtiva se lotim kot šolske literature - opremljena s svinčnikom in ravnilom grem v napad s podčrtankami, klicaji (veliko njih) stranskimi komentarji dognanj ter opombami vseh vrst. Po dveh večerih maničnega branja in sprotnega kracanja, se ubogi priročnik preobrazi v bojni načrt, ki bo dokončno pokončal hrčka v meni.

Usvojeno teorijo še isti večer vpeljem v prakso in to (glej-ga-zlomka, ne po naključju: Drugič) ravno v prvih dneh pomladi. Sodeč po knjigi, je prav pomlad najbolj ugoden čas za generalno čiščenje, saj je v naravi to obdobje nove rasti, začetkov in sprememb, ki vzbudijo v človeku nagonsko potrebo po veliki spomladanski čistilni akciji.

Dnevi, ki so sledili, so bili zaznamovani z radikalnimi posegi, tako v prenovi delovnega prostora, kakor tudi v temeljitem pospravljanju domačega gnezda. Kamorkoli sem se obrnila, sem povsod opazila nepovabljeno kramo in že davno odpisano navlako. V meni se je porodila neustavljiva želja po tem, da se nemudoma in po hitrem postopku znebim nakopičene odvečne prtljage. Čutila sem namreč, da me teža nereda duši, predvsem pa ovira pretok energije v samem prostoru ter v mojem življenju. Z enim samim rentgenskim pogledom sem hitro znala oceniti, ali je nek predmet vreden, da ga obdržim, ker mi je res všeč in predvsem, če je koristen in uporaben. Vsi ostali "nabiralci prahu" so bili primorani v selitev na nov naslov. Spremembe so bile več kot očitne. Hermes bi bil prav ponosen name, hrček v meni malo manj.

Po velikem čistilnem pohodu je (glej-ga-zlomka, ne po naključju: Tretjič) sledil test, preizkus usvojenega znanja in opravljene prakse. Oblačno aprilsko nedeljo sem si v ta namen popestrila z obiskom bolšjega sejma. Dvo-urni sprehod med stojnicami zbirateljev vseh vrst, me je privedel do ugotovite zakaj sem še do nedavnega bila tudi sama kramoholik : v svoji "hrčkariji" sem namreč potešila občutek varnosti. Obstala sem, nemo in zaprepadeno.

Na veliko žalost hrčka v meni, sem bolšjak zapustila praznih rok.
Na veliko veselje raziskovalke človeških globin v meni, sem bolšjak zapustila z zvrhanim kovčkom inspiracije za nov zapis o "šlaufku".

Če bi?

Dolga leta sem na svoje življenje pogledovala skozi lupo obžalovanja. Vsakič, ko sem se ozrla nazaj, da bi preletela preteklost in prelistala pretekla dejanja, mi je ostal tisti grenak, trpek priokus v ustih.

Kaj bi bilo če?
Če bi se zgodilo to in ne ono? Če bi se drugače odločila, če bi ubrala drugačno pot, če bi na ta način mislila, če bi na oni način reagirala.
Če bi?

Nikoli nisem bila popolnoma prepričana v svoj prav, svojo voljo, svojo izbiro in nenazadnje svojo končno odločitev. Vedno je bilo prisotno v zraku tisto nelegodno kolebanje, neprijetno cincanje, nesmotrna bojazljivost, nepotrebna dvomljivost.

Od kod ta strah pred življenjem, da bi ga živela na polno?
Od kod ta negotovost pred spopadanjem z izzivi, ki mi prihajajo naproti z namenom, da me ojačajo in ne pokončajo?
Od kod ta neodločnost, da se samo prepustim in začnem sprejemati, da vse kar mi pride na pot je le v moje najvišje dobro?
Od kod izvirajo ti neprestani dvomi, da sem ponovno spregledala smerokaze in izbrala napačno smer?
Od kod to neznosno nezaupanje v samo sebe in svojo vrednost?
Od kod?

Nekoč in nekje moram besedni zvezi "Če bi" in "Od kod" izbrisati iz svojega slovarja tujk, narediti konec njuni uporabi, enostavno se jima odpovedati, ker niso za nobeno rabo, rok trajanja jima je že davno potekel.

Postali sta preveliko breme, odvečni, nesmiselni, neodobreni, nezaželeni. Zato oditite, odletite, pustim vama prosto pot, da zapustite moja ramena, ki so vaju dolga leta nosila naokrog po svetu.

Kaj pa če bi ju že danes zamenjala za kakšne nove izpeljanke? Recimo:

"To je točno to kar sem potrebovala za mojo osebnostno rast v tem danem trenutku, na tem danem mestu!"

Pri tem seveda ne pozabi na Hvaležnost, v prvi vrsti za Življenje, ki te ima rado in je vedno na tvoji strani, pa če se Ego s tem strinja ali ne.

Grey Miranda ciat

Ne gre za to, ali življenje preživite v pisarni na sestankih ali s koktajlom na plaži. Ko se ozrete na svoje življenje, je pomembno samo, ali ste počeli, kar vam je všeč, z ljudmi, ki jih  imate radi. Ste bili srečni? Ste izkoristili to čudovito, zastrašujoče, čudno življenje? Ste se rešili vsega kar vas je oviralo? Tako da obdržite tisto, kar je najpomembnejše?

Zeliščarka

V svoj zvezek sanj, kamor si že en lep čas vestno beležim o tem in onem iz sanjskega sveta, sem pred časom zapisala naslednje vrstice:
Neka gospa je radovedno poizvedovala o moji prihodnosti in me vprašala:
"Deklica, kaj pa boš ti, ko boš velika?"
Jaz pa sem ji z navdušeno vnemo izstrelila kot iz topa:
"Zeliščarka bom!"
Kratke, sladke, markantne in tako žive sanje, ki mi še danes odzvanjajo v glavi.

Morda je nekaj tudi na tem, da sem odraščala v istrski vasi, ki se ponaša z imenom Špecijarija - v italijanski različici Spezieria pa se skriva beseda spezie, kar v prevodu pomeni začimbe. Predpostavljam torej, da so mi bile zeli postavljene v zibko z nekim tehtnim razlogom. Morda, da spišem še eno začinjeno zgodbo - pripoved o moji strasti do omamno dišečih, živopisano brstečih zeliščih.

Ko je trnje v vrtnicah postalo zaželjeno

"Ko začutiš, da je zate nekaj postalo obvezujoče, te hitro mine, kajne?" Odzvanjajo mamine vrle besede na oni strani telefonske linije, kot ponavljajoča sirena ob 12.uri prvo soboto v mesecu.

"Ko začutiš, da nekaj postaja resno in zavezujoče, te hitro prime, da bi zbežala?"
"Ko začutiš, da se je sladka prijetnost spremenila v zasledujočo dolžnost, si hitro postavljena ob zid, v najtemnejši kot?"
"Ko začutiš, da te nekaj utesnjuje in se počutiš kot ptič v zlati kletki, se ti kar na lepem ne da več, kajne?"

Kakor čarovnik, ki vleče iz svojega magičnega klobuka zajce, golobice, vrtnice; tako je ona, eno za drugo nizala zastrašujoče resnice o meni, dejstva v katera nikakor nisem želela pogledati naravnost v oči.
Želja po zavračanju in nesprejemanju tega (temnega) dela sebe, je vedno prevladala nad odgovornim in odraslim soočanjem z resničnimi dejstvi.

Raje sem si pesek v oči metala in povrh vsega še plašnice nadela, ker zihr je zihr.
Raje sem se prepustila obupu in smiljenju sami sebi, ker sem se v tem razpoloženju počutila prav domače in varno kot bubrek v loju.
Raje sem se predala tisti dobro znani ter odlično odigrani vlogi žrtve, ker to mi je šlo res izvrstno od rok.

~~~

V svojih poznih najstniških letih, ko je bil moj "žrtveniški teater obupa" v polnem razcvetu, mi je mama nekega dne, po vnovičnem metanju puške v koruzo, pomolila pod nos citat:

"Nekateri se pritožujejo, ker imajo vrtnice trnje, jaz pa sem hvaležen, ker ima trnje cvetove."

Jasno, teh besed takrat še nisem razumela, ona pa mi pri tem ni prav veliko pomagala, saj se je zavila v skrivnostno tišino in mi prepustila, da se sama dokopljem do pravega pomena.

Medtem se je na koledarju zvrstilo malo morje mojih "predstav obupa", ki so mejile že na tragikomedijo, a za okolico niso bile več tako zanimive, ne zabavne, niti niso požele zaželjenega uspeha oz. rezultata. 
Vloga "žrtev sistema" ni več pila vode pri moji publiki. Zastor teatra je dokončno padel, luči so se ugasnile, dvorano je zapustil poslednji gledalec, karte niso šle več v prodajo.

Tedaj sem bila primorana, da v svoj kurikulum vseživljenjskega učnega načrta uvrstim novo vlogo: vztrajna, vzdržljiva, odločna, neomahljivo trdna kakor kamen kost. 
Vloga mi sprva nikakor ni bila pisana na kožo, prava "španska vas" - nepoznana, oddaljena, nepojmljiva; spoprijemanje - prave "muke isusove".

Tolikokrat sem se spogledovala s tistim tako domačim teatrom, tolikokrat sem pomislila, da bi se ponovno vrnila na tisti tako znani oder. Pa nisem, začuda. 
Sedaj sem imela nov izziv - z novo vlogo zablesteti v najboljši luči in pridobiti nazaj verodostojnost svoje zveste publike. 

~~~

Pride 8.marec, z njim pa podarjen cvet, vendar ne katerikoli, temveč Vrtnice. 
Spomnim se na mamin citat in naposled dojamem sporočilo o trnju: 

 "Prej ko se sprijazniš, soočiš in sprejmeš svojo temo, lažje se boš nosila s svojo svetlobo."

Zahvalim se lepoti Cveta, poklonim se lekcijam Trnja.
Odpravim se na vajo, to sezono me namreč čaka nova predstava na prenovljenem odru, karte so baje že nekaj časa razprodane.

Snežinke

Poglej ven spomladuje



Skozi okno se zazrem.
Tam zunaj se riše zimska idila
izpod čopiči puhaste beline.
Občudujem graciozni ples snežink.
Tako krhke in drobne.
Nežno skorajda neslišno,
se posedajo na ostre in hrapave površine.
Prihajajo z obljubo.
Vztrajno bodo
privabile nasmeh v očeh,
zbudile radost srca,
ohranile mir duha.
Odločno bodo
povrnile milino dotika,
podarile toplino objema,
zagotovile varnost ljubeče podpore.

Zgodba o Jankovih palicah in Metkinih korenčkih

V Cortini (d'ampezzo) je vse lepo, ia ia oo. Tam je vse pravljično, oja oja ii. Tu je Janko in je Metka, ki se sprehajata, raziskujeta, občudujeta in spoznavata vse lepo in pravljično aha aha a-a. Ker na dopustu je tako a ne? a ne?..hmm, žal ne. 

To je zgodba o Janku, ki je verjel, da je le metoda palice edina pravilna, tista, ki te bo popeljala do željenega rezultata in zadanega cilja.  In Metke, ki je od življenja pričakovala le korenčke, mnogo njih, ker dobri so oni za vid, a o palicah še slišati ni hotela. 

Nekega toplega poletnega dne sta se podala na pot, "ležerni sprehod", sta rekla. "Malo greva pohajkovat naokrog po gozdu", sta mislila. "Naužila se bova svežega gorskega zraka, malce pretegnila noge, nagledala in poslikala nekaj naravnih lepot za spomin", sta predvidevala. Zelo obetajoč, lep in pravljičen začetek. Sonce je prijetno sijalo, ptički so veselo prepevali, potočki žuboreli, drevesa so se rahlo upogibala v ritmu kravjih zvonov, ki so odzvanjali tam na jasici, kjer je bila trava tako kričeče zelena, da bi ji zavidal še tako vestni sosed vrtnar z angleškimi koreninami. 

Prava idila, ki je mejila že na kič. "Terna korenčkov", bi navdušeno zavzdihnila Metka. "Kje je kakšna palica?", bi cinično poizvedoval Janko. "Aha tamle je! Dejva zaviti v tole smer, zagotovo naju popelje na kakšno zanimivo destinacijo", jo je skušal prepričati. "Naj ti bo", mu je nejeverno odgovorila. In sta jo ubrala. Stranpot je vodila počasi a vztrajno navkreber. Janko je elegantno poskakoval in spretno premagoval vse ovire - korenine, luknje, prežeče veje. V tem odmaknjenem delu gozda je tako rekoč našel svoj naravni habitat, kjer se je zlahka udomačil in asimiliral z danimi okoliščinami.

A Metka? Ta se je soočala s svojo osebno kalvarijo. Sopihajoč mu je sledila in mu na vsakem drugem ovinku namenila kakšno pikro pripombo. Bentila je čez vse "palice" in si postavljala retorično vprašanje "Kaj ji je bilo tega treba?" Ko pa je tam, v dolini tihi in zeleni, imela na srebrnem pladnju toliko "korenčkov". Pa se je Janko v enem trenutku nenadoma ustavil. Dovolj mu je bilo poslušanja tega Metkinega, s pritoževanjem in negodovanjem prežetega monologa. 

"Ujetnica si svojih lastnih misli!", je izstrelil kakor iz topa. Hladne besede so ostro zarezale v Metkino vlogo žrtve, ki si jo je nadela vselej, ko se je bila primorana soočati s temi ali onimi palicami življenja. Tako rekoč katarzično so vplivale na Metkino podoživljanje tistega vzpona polnega (namišljenih) ovir.

   

Odela se je v tišino, da je lahko mirno elaborirala pravkar doživeto. Izrečena resnica jo je pošteno predramila in ji dala zagona, da je končno uvidela drugo plat medalje ter spremenila svoje dojemanje življenja. 

Vedno bodo palice in vedno bodo korenčki. Ti bodo hodili "z roko v roki" v simbiozi, eno ne bo izključevalo drugo. Med njimi moraš najti ravnovesje, ki ti bo preprečilo, da bi hodila v skrajnosti. Da bi do tega prišla, pa moraš najprej začutiti in ustvariti v sebi svoje notranje ravnovesje, harmonijo.

Te modrosti, ki so privrele na dan, so bile tako olajšanje primerljivo s tistim, ki ga je Metka izkusila, ko jo je na vrhu klančine dočakal veličasten razgled na mogočen slap. Deroče in sunkovito je bilo njegovo sporočilo: "Če potrpiš nekaj udarcev palice, ti na koncu vedno pripada nekaj grižljajev v sladke in hrustljave korenčke."

3:03 POLNOČNE REFLEKSIJE

Oditi na obisk brez vabila

Priti v gostè brez darila

Dobrodošlica ni izrečena

Zdravica je izpuščena

Počutiti se nepovabljeno

Začutiti se nezaželjeno

Kot ničè si tam, kjer ti ni mesto

Kot nujno si zlo, ki preskočilo je vrsto

Od vedno (ne)srečna

Od nekdaj (od)večna

Ona + On

Kdaj v zvezi pride do nenadnega preobrata,

 ko iz radia zveni tisti znani refren Parnega Valjka

 "Sve još miriše na nju" 

na tv scenarij iz Razočaranih gospodinj

 "Ej, kdaj boš odnesel smeti?" 

Kdaj izzveni tista opevana iskrica v njenih očeh

na račun zdolgočasenega zavijanja z njegovimi očmi?

Kdaj si prenehamo pihati na dušo 

s pocukranim "Kakor želiš ti draga/-i"

in si pričnemo v brk momljati

"Zakaj mora biti vedno vse po tvoje?"

Kdaj med sprejemanjem kompromisov

prenehamo poslušati famozne stihe Nede Ukraden

"Da se nadjemo na pola puta"

in pričnemo brati Prešernove verze

 "Vname se boj, ne boj, mesarsko klanje"?

Kdaj se neprivoščljiva fraza

 "te dva sta kot rit in srajca", ker:

 si prepletata roki ob gledanju filma, je roka na njenem kolenu med vožnjo,

 se ona privije njemu v objem na klopci, zaspita v žlički;

spremeni v privoščljivo opazko 

"te dva sta kot pes in mačka", ker:

Ona sopiha 10 metrov za njim na sprehodu, ker On benti, da je počasna, 

ker obedujeta v neznosni tišini in zaspita zatopljena vsak v svojo knjigo/mobitel

 vsak na svoji strani postelje ali celo vsak v svoji postelji?

Kdaj se preselita iz dežele, 

kjer "sije luna na obalo, ti igraš se z mano" 

in kjer "srce naj te vodi", ker na jedilniku so le "jagode in čokolada"

ter zaplavata v prometno konico ledenih gorà mrzlih vodà

in kjer srečata Josipo Lisac, ki vam podaja vremensko prognozo

"Magla svuda, magla oko nas"?

Kdaj se v njej prebudi tista umetniška žilica, da bi partnerja, 

(ki je bil na začetku idealen, točno tak, kot si je Ona zamislila) 

spremenila in ga na novo narisala ter s svojimi barvicami pobarvala?

Kdaj se v njem predrami tista celica intolerance, da bi partnerko,  

(ki je bila na začetku idealna, točno taka, kot si je On zamislil)

spremenil in ji izboljšal celostno grafično podobo ter osvežil spletno stran?

Kdaj so se njune komunikacijske veščine okrnile

 iz polnočnega debatnega krožka maratonskih razsežnosti

v format telegrama 

Ona: "Na kaj razmišljaš?" stop.

On: "Nič."stop.

Naj nadaljujem?

 Seznam je namreč dolg, vije se kot jara kača.

Se tudi vi sprašujete Kdaj?

Takrat, ko uvožen praznik ljubezni t.i. Valentinovo 

pade na isti dan/datum 

kot konec pustnega rajanja, norčij, pretvarjanja t.i. Pepelnica

 in padejo v zvezi vse maske dol.

Takrat, ko sledi 40-dnevni post

 od vseh prevelikih, s sladkorjem posutih pričakovanj, 

ki si jih je Ona ustvarila v glavi ob prepogostem gledanju romantičnih komedij, predoziranju z epizodami kultne serije "Sex&theCity"

 in prekomernem listanju ženskih biblij spisanih v vseh možnih odtenkih. 

Takrat, ko po postu sledi Velika noč in

 se na sončno nedeljo Ona in On odpravita na izlet, sprehod ob morju.

Med vožnjo iz radia "čuje se glas" Akija.

On ji nežno položi roko na koleno.

Ona ga drhteče pogleda z iskrico v očeh.

Na pol poti jo On vpraša: "A se usedeva tu na to klopco?"

Ona mu pocukrano odgovori: "Kakor želiš ti dragi!"
"Dolje na plaži ja i ti smo bili sigurni, da lako čemo popraviti svijet",
se po Jinxovo Ona in On zapleteta v globoko debato maratonskih razsežnosti.
On jo poduči, da je lahko Življenje sila enostavno in preprosto.
Ona se nauči, da v Ljubezni ne želi več komplicirati in
se zapletati v svoj lastni rep pričakovanj.

 On iz žepa potegne mali moder čokolatin:
"Tega si zgrešila tisto jutro med lovom na zaklad."
Ona se mu tesno privije v objem in si potihem zamomlja melodijo od Patetica:
"Vsak dan je Valentinovo".

Maske dol

Kako ti bodo verjeli, če sama vase ne verjameš?

Kako boš zagovarjala svojo verodostojnost,

če celo življenje igraš vloge, ki ti niso pisane na kožo?

Kako jih boš prepričala, da to ni še ena od mnogih mask,

ki si jo nadela v upanju na sprejetost?

Kako jim boš podala svoje resnice?

Kako jim boš predstavila svojo plat pravice?

Kako se boš odrekla večnemu skrivanju?

Kako boš naredila konec nenehnemu pretvarjanju?

Kako boš podrla obrambni zid visok?

Kako boš izvedla ta drastični rez, preskok?

Maske dol!

Dovoli si vase zaupati.
Dovoli si vsiljene kalupe in ideale negirati.

Dovoli si vlogo pridne punčke zavrniti.

Dovoli si tuje predstave o poteku tvoje poti odkloniti.

Dovoli si v sebe verjeti.

Dovoli si svoje srce ponovno odpreti.

Dovoli si, da padeš.

Dovoli si, da sama vstaneš.

Dovoli si za postanek možnost.

Dovoli si za zalet priložnost.

Dovoli si polet svoboden.
Dovoli si čas lagoden. 

Ne vrag, le sosed bo mejak

"Imate kaj za prijaviti?", 

zaslišim še napol v snu, zgodaj zjutraj na poti v šolo.

"Jel imate nešto za prijaviti?", 

se vprašanje ponovi, pozno popoldne na poti domov.

 "Malo špeže", je bil po navadi odgovor, ki je obmejnemu delavcu dal potrditev, da vestno in spoštljivo (če je bil šef v bližini, tudi prijazno in potrpežljivo) opravlja svoje delo in da ima dogajanje na meji pod kontrolo.

Skorajda 30 let je bila to nepogrešljiva komponenta moje dnevne migracije,

 a še dandanes se sprašujem, kako se jim je dalo vsakič znova

 (včasih celo večkrat na dan) 

povprašati po isti zadevi.

Kolikokrat sem tam, zlasti poleti zgubljala živce, predvsem pa čas,

 ker so ti obmejni delavci vestno spoštovali pravila

 in so jih, kakopak dosledno izvajali.

Niti ne štejem več.

"Pa si se morda kaj naučila, 
medtem ko si cepetajoče pritiskala v prazno po gasu 

in ga z grdim pogledom na hitro odslovila?"

Niti ne. Prvič.

"Če že tako vehementno zagovarjaš tezo, da iz vsake življenjske izkušnje odneseš nekaj pozitivnega, ali velja isto tudi za to, v neskončnost ponavljajočo lekcijo?"

Niti ne. Drugič.

"Eee ti moja kovačeva kobila, si spet ostala bosa, kajne?"

~~~

Odmor za malico si popestrim z dolgim telefonskim klicem. 

Sestrski klepet, kjer si med ažuriranjem  trivialnih tematik,

 recipročno stresava iz rokava tudi kakšno življenjsko modrost.

Beseda nanese tudi na osebne meje.

 O postavljanju svojih lastnih in spoštovanju tujih. 

Ob koncu pogovora trčim ob zid spoznanja, 

da moram pod nujno pričeti s polaganjem novih temeljev mejnih kamnov,

 ki obdajajo moj osebni prostor.

 Nekdanji, prvotni, so se namreč pošteno zamajali, obrasel jih je plevel, 

ovile debele plasti prahu.

 Prijel se jih je sloves, da so irelevantni, zatorej ni nikakršne potrebe,

 da se jih dosledno upošteva, spoštuje, priznava. 

Povrh vsega sem si, zaradi svoje

 nenehne obzirnosti, prekomerne fleksibilnosti, kronične popustljivosti, neprestanega zatiskanja oči ter pogledov skozi prste,

že nakopala na grbo breme trajne napetosti in stalnih frustracij. 

~~~

"Zakaj moraš vedno zbadati nazaj s pikrimi pripombami

in špikati z zadirčnimi opazkami?

Drago te bo stal ta tvoj strupeni jezik, veš!",

me je pokroviteljsko svarila mama vsakič, ko sem zašilila svoje jezikovne bodice.

A prezirala sem njen nasvet.

Še več. Konice teh bodic so z leti zarezale

vse bolj ostro, surovo, neizprosno.

Vsakokrat, ko sem začutila, da so moje osebne meje ogrožene,

 sem se postavila v bran in ognjevit napad.

Že ob najmanjši priliki, ki je nakazovala prežečo nevarnost za mejno črto,

sem se iz male, prisrčne, zlate ribice v hipu prelevila

v veliko, neustrašno, bodikavo škarpeno.

"Čemu te Kafkine preobrazbe?", se sprašujem. Prvič.

"Od kod izhaja ta potreba po krčeviti obrambi in s strupom oboroženim napadanjem, ko pa ti nihče nič žalega noče?", se sprašujem. Drugič.

Do odgovora se dokopljem nekega poznega popoldneva,

ko na poti domov čakam v koloni pred mejo,

 že dobrih 15 minut brez oprijemljivega razloga.

Ni (še) poletne sezone, obmejni delavci (še) ne stavkajo.

"Aha, seveda, uvajajo novega sodelavca, ki vestno, spoštljivo in dosledno

opravlja svoje delo (ker je šef v bližini, to počne zelo prijazno in potrpežljivo)",

ugotovim, ko nasmejana in pomirjena pridem na vrsto.

Verjetno me je tako prevzel tisti krasen razgled do Dolomitov uokvirjen z osupljivim sončnim zahodom, ki je obarval jasno nebo v zlate nianse,

da sem čisto pozabila na cepetajoče pritiskanje v prazno po gasu.

In mi klikne.

Pravila svojih osebnih meja nisem zastavila na ustrezen način.

Zgled sem imela pred nosom skorajda 30 let vsak dan in nisem uvidela tako jasnega sporočila:

1. Dogajanje na svoji osebni meji moraš imeti dosledno pod kontrolo

čisto vsak dan, brez izjeme.

2. Včasih to storiš tudi večkrat na dan, ko želi kakšen nepridipravi uveljavljati na tvojem teritoriju svoja pravila.

3. Mejno črto neguješ, ohranjaš in vzdržuješ vestno in spoštljivo,

brez popuščanja, pogledov skozi prste ali zapiranja oči.

4. Za vse veljajo ista pravila od katerih ne odstopaš na račun tvoje prekomerne fleksibilnosti, nenehne obzirnosti ali kronične popustljivosti.

5. Smernice tvojih osebnih meja predočiš vsem sosedom v vednost, na prijazen, vljuden, predvsem pa potrpežljiv način, tako da bodo seznanjeni o pravilnem postopanju v tvoji bližini.

Predvsem pa, zapiši si to za uho:

Meja je stik in ne frontna črta, zato naj bo kot taka

 priložnost za srčno srečanje

in ne možnost za strupeni boj!

Pripeljem se domov.

Cela hiša tako omamno diši, pa vprašam mamo, kaj bo danes za večerjo.

 Veselo mi pokaže njen svež ulov iz ribarnice:

"Škarpeno sem dala v pečico, s pečenim krompirčkom, ker tam ji je mesto."

In meni se že cedijo sline.